Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/176

Potem še slajši petja sled,
Pohvale zmag, ljubezni, slave.


Pesem tatarska.

l.

Nebó vsigdar nam dá zameno
Prelitih solz in britkih bed,
Fakir zazrè ko Meke steno,
Pozabi bol preteklih let.

2.

Preblažen ki za vero pade
Ob Donavi v zatretju zmot,
Lepote cvet, divice mlade
Mu v raju koj hité nasprot.

3.

Še srečen bolj je, o Sarema,
Ljubezni slad ki pridobí,
In tebe cvet lepot, objema,
Za njega tug, nezgode ni.

Tak pojejo. Pa kje je zdaj
Te hvale cilj, ta zvezda krasna?
Umakneno v samotni kraj
Slovesnost ne zadene glasna.
Ko palma, zmeta burnih dni,
Potlačena se v sanjah gubi,
Ničesar je ne veselí,
Girej je več — — je več ne ljubi.

Premenul je. — Pa kdo s teboj
Bi meriti se smel, Gruzinka!
Bleščečih kit bogat povoj
Na čelu dva ima ovinka,
Zmagljivo sveti tvoj pogled,
Nočí černejši, slajši dneva,
Obličja sneg z rameni vred
Ko padel sneg široko seva.
In ktere glas, izdih, govor,
Izrazi tak ljubezni sanje,
Oblike želj in upa zor,
Ko tvoj pogled, al zdihovanje?
Mogoče ni de zabi cvet,
Ki v tebi ga vesel doseže,
De od ljubezni nove vnet
Predmet leté objeti streže.