Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/193

S pismam žonte lastne vsled,
Polnim zlobe tih besed:
"Žena, znaj, je scer rodila,
Pa otroka ni povila,
Žaba ni, ne tič, ne kert,
Kaj de je, to vedi čert."

Cara reč je ta zadela,
Kot mertud, al tresk, al strela,
Strašne jeze on zdivjá,
Posla skor obes'ti da.
Ko pa viher serda steče,
Se vmirivši to izreče:
"Zdaj molčimo vsi o tem,
Dokler zgodbe sam ne zrem."

Posel s pismam koj se vpoti,
Se gredoč nikir ne moti,
Zmir naprej, že blizo je,
Misli, berž opravi vse.
Tode baba Babariha
Zgodbo vedno hujši viha,
Vkaže de se vina da
Poslu piti močniga.
Ta omotniga ko slada
Poln zaspi, nečutna klada,
Zmaknejo mu carjev list,
Drugi smukne v aržet ist.
V tim so stale te besede:
"Vem poroda puste zmede,
Ter ukažem, ja, Saltan,
Ta nalog de bo speljan:
Žena mati, carica,
S plodam, bodi miš al tica,
Naj se treši v morje koj,
De pogine spačen roj."

Kaj se hoče? Volji taki,
To se ve, se vkloni vsaki;
Zjutra zgodno v spavnico
K cesarici pridejo.
Ji povejo kaj zadeva,
V sebi kaj prihod imeva,
Preberejo slovno spis,
Dajo vêstbe ji obris.
V hrastov sod jo posadijo,
Tega dobro zasmolijo