Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/194

Rekli v morje djavši ga,
Volja tak je carjeva.

Puha v zraku šum vetrovja,
Pluska v morju spor valovja,
Po slapéh se ziblje sod,
Doba mu grozí nezgod.
Mati v sodu britko joče,
Vmiriti se vreme noče,
Sin pa rase — ne po dneh —
Uro vsako po pedéh.
Čas vertí se, mati plaka,
Sinku serce v persih skaka,
Slasti skor se mu vtopí,
Morje tak nagovorí:

"O ti velna, morje krasno,
Kak ti plešeš, ukaš glasno,
Ne poznaš ovér ne spon,
Lastnik mi je tvoj nagon.
Vmah podmuliš ti bregovje,
Razdrobiš ko prah skalovje,
Suho v migu potopiš,
Barke v dno ko pesk vališ.
Krasno morje, daj! se vsmili,
Mi pomozi v dnešni sili,
Varno v luko nesi naj,
Suhe zemlje v plodni kraj."

Nese morje, tim podložno,
Lično, tiho kar je možno,
Proti bregu važni sod,
Rahlo ga spustí na prod.
In valov zagon šumeči,
Pred oživljen sod noseči,
Ko je ta v zavetje vzet,
Derkne v morsko nóro spet.

Je na suhim krogla šajka,
Tak oteta sin in majka,
Ne premagan še upor,
Pust razdene kdo zatvor? —
Verli sin je že pripravljen,
Spodni v pod z nogama vstavljen
Dregne z glavo kviško tak,
Zmet de je v trenutji spak.
Zdaj svobodna sin in mati
Zlezeta iz soda v zlati