Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/196

Samostrel mu, žali Bog!
Vraga krog labud obširno
Plava zdaj ponosno mirno,
Včasih bliža ze mu vmah,
Dá mu v rebra pah na pah;
Se verti in šale vganja,
Careviču se priklanja,
Ter po rusko dá mu tak
Žive hvale glasen znak:

"O, carevič, moj spasitelj,
Ti mogočni moj rešitelj,
Ne žaluj, od zdaj de još
Tri dni jedel nič ne boš.
Ker nezgoda ta je k sreči
Tvojih del korist nar veči,
Mnogo slave, prida več,
Tik sta, vedi, tvojih pleč.
Nisim, kar se zdim ti, tica,
Ja kraljeva sim divica,
Krokarja ti nisi vžgal,
Černošolcu smert si dal.
Nikdar tebe več ne zabim,
Zate v brigi ne oslabim,
S tabo zmir bo moja moč,
Hodi z Bogam, lahko noč!"

To izrekši tica zgine,
Sin in mati, dan ko mine,
Čas ko pride sanj in veš,
Gresta spat, pa — clo na teš.
Sin zbudi se, tre očesa,
Muhe nočne z glave stresa,
Gleda lep in vidno mlad
Pred seboj ponosni grad.
Množ poslopij je velika,
Hiša hiše se dotika,
Cerkev je, zvonikov tam,
De prilike zmanjka nam;
Samostanov brez števila,
Nun in mnihov sila, sila,
In prostora krog in krog
Zid peljan je v siv oblok.
Vse zlatá, srebrá se bliska,
Ljudstva taka tma pritiska,
Vmes de veržena igla
Komaj prišla bi na tla.
Sin pokliče mater milo,