Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/208

Jasno kakor zrak nebes,
In do zadne pike res."

Pripovedbo tak opravi,
Nikdo ji besed ne vstavi,
Car Saltan se čudi zlo,
Ne razumši kaj je to.
Knez Gvidon jezi se grozno,
Sede urno — skor prepozno —
Dragi tetki bliz očes,
In jo piči zdaj zares.
V levo jo oko zadene,
Ojstro tak, de ta počene,
Vivši se togot in zla,
Piški slično koj na tla,
Aj! — in slepa na očesu
Trepeta na vsim telesu,
Vse na noge plane kar,
Lovi, davi, vpije car.
Tode muha kdo jo vjame?
Ferk skoz okno! — ter jih same
Tetki v strežbo zapustí,
Knez domá otet sedí.

In ob morju zopet hodi,
V mislih to in uno sodi,
Po valovju brez zamud
Se približa mu labud.

"Zdravstvuj, knez ti moj prekrasen,
Kaj si čmer n in clo bezglasen?
Le odkrito mi povej!"
Tak labud mu reče zdej.

Knez v odgovor dá mu tako:
"Zelja v čut me zbada jako,
Vlastnik biti nekiga
Redke cene čudeža."

K temu koj labud pristavi:
"Razodeni kaj te davi,
Najde se, zna biti, moč,
De pomaga mem gredoč."

Knez načerta kakor sledi:
"Morje nepokojno, vedi,
Hruje, tuli, vrè, kipí,
Kviško val na val derví.