Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/21

En kmet, po šegi splohni krit,
Na palci romarski prispè,
V debelo suknjo je zavit,
Visok obličja, raše je.
On kneza zasliši, razumi slov,
In gleda na mostu pogin gotov.

Storí v imenu božjim križ,
In skoči v čoln nar bližni koj.
Ne vstraši ga ne slap, ne piš,
Premaga toka divji boj.
Pa čoln je premajhen, gorje, gorjé!
Vse vzeti na enkrat — ne gre, ne gre.

In trikrat čoln posili tje,
Viharju vkljub, valovju vprek,
In trikrat srečno v kraj prispè,
Otevši jih iz groze rek;
In komaj so zadni v zavetju vsi,
Se zadni kos mosta v prepad zvali.

Kdo verli je, al kmet, al knez?
Povej nam pesem, reci kdo!
Življenje kmet je vagal res —
Bi djal — za zlat je storil to?
Če knez bi ne bil premoženja daril,
Moj kmet morebiti bi vagal ne bil.

"Na! reče knez prijatel moj,
Zlato je tvoje, plačan boš!"
Ni verlo bilo? Pesem poj! —
Za Boga! knez, je žlahten mož.
Pa vender še gorši, še boljši krí
Pod plahto v ratarjevim sercu žarí.

"Življenja ne prodajem jez,
Sim reven pa nasitim se,
Zlató mitarju dajte, knez!
On blago svoje zgubil je."
Tak reče s poštenim obrazam, in glej!
Oberne mu herbet in gre naprej.

Ko trombe glas, ko zvon doní
Od verliga moža spomin;
Kdor je enake vredností.
Ga pesem plača, ne cekin.
O, slava Bogu, de zapeti znam
De verlimu možu pohvalo dam.