Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/215

Zgodbe te je tak izid,
Boljiga kdo dá mi v prid?"

Gosti vsi na to molčijo,
Pravde z babo se bojijo,
Car Saltan se čudi res,
Misli pa le tak — počez.
Knez jezí se brez prevdarka,
Nekaj smili se mu starka,
Ti občutki zaderžé,
De do zadniga ne gré.
Pridno pa brenčí okoli,
Ter po koži pazi goli,
Kje bi shranil šiljat ost,
De imela bi zadost.
Suče dolgo se v okrogi,
Zdaj — nakrat se vsede vbogi
Starki lica tik na nos,
Krepko — de-si bil je bos.
Vbode! Silno z nogo vprè se!
Babi kar mehur napnè se,
Tam kjer bil je žela vdor,
Precej nos je krogla skor.
Aj! zavpije Babariha,
Groze, bola komaj diha,
Složno tuli družba vsa:
"Lovi, davi, vbite ga!" —
Vse zastonj! Kjer dvor je glasen,
Pa okoren, prepočasen!
Nagel on, in zmir leté
Je domá v poslopju že.

Koj Gvidon se k morju verne,
Proč očesa ne oberne,
Verh valov šumečih tud
Se primaja naš labud.
"Zdravstvuj, knez ti mladokrasen
Reče mu, zakaj neglasen?
Spet žaluješ, — le o čem,
Tega, serček, ja ne vem."

Knez na to labudu reče:
"Mene ta opazba peče,
Vse se ženi kakor znam,
Neoženjen ja sim sam."

"Kaj želiš, labud popraša,
Mar se ktera že zanaša,