Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/216

Si, zna biti, svojo zbral,
Tu al tam besedo dal?"

"Čuj izpoved zdaj resnice,
Reče knez zarudši v lice,
Je podert za mano most,
Vidil boš, de nisem prost.

Zlo za morjem, daljne delje,
Ljudstva bivajo vesele,
Sreče verh, nazemski raj,
Knežtvo pervo vsih sedaj.
Diva tam živí mogočna,
Kakor prav'jo, silna, ročna,
Umna, mlada, lil'je cvet,
Kdor jo vidi, koj je vnet.
Primeta se tak očesa
Tega krasniga telesa,
De ju ne oberne preč,
Jo zazrevši, nikdar več.
Ta lepota, rajska, dična,
Je ob dnevu soncu slična,
In po noči zatemní
Luno, zvezde, kar bleší.
Igla pa deržeča kite
V temnosvitlo krono zvite,
Je blešeče lune šip,
Tode zalši — rajski kip.
Hoja je lepote stranske,
Druge skazbe veličanske,
Méd je nje besede glas,
Vse je čudo, lišp in kras.
Tak je med ljudmi pravlica,
Zagonetna govorica,
Ki se čuje tak počez,
Tode kdo ve, al je res."

S tem doverši knez dvomljivo;
Gleda ga nekako sivo
Medju tem molčé labud,
Zadnič tak izreče čut:
"De se sreče ne oskubiš,
Pazno tehtaj, pred ko snubiš, —
Včasih zakon da gorjé,
Zmirej gladko tud ne gré.
Priročena pa ženica
Ni postarna rokovica,
De bi kar za pas jo djal