Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/217

Ter si urno drugo zbral.
Tak tedaj premisli umno,
Derži pravde se pogumno,
Zadnič de, ko stekel pes,
Te ne zgrabi britki kes".

Knez na to: "Ja tako menim,
Doba je, de se oženim,
Sim pretehtal sem ter tje,
Končno sodim, čas de je.
Za carevno, ne še znano,
Serce moje tak je vžgano,
De do nje, ne vedši kam,
Križem sveta šel bi sam."

Tica je odgovorila:
"Iti dalječ — — ni ti sila,
Bliz ti je osoda vsa,
Ženska tista, glej! — sim ja!"

To končavši h kraju švigne,
Iz vodé se hipno dvigne,
Gre v germovja gosti kraj,
Pride kneginja nazaj.
Na povoju černolasnim
Bliska luna z oblam krasnim,
Na obočnim čelu spred
Sveti zvezd se trikrat pet.
Veličanska nje postava
Bistri serni slično plava,
Sladke simfonije kras
Je besede njene glas.
Tog jo gleda, tog in često
Knez Gvidon sedaj nevesto,
Na nje usta pervi vkus
Bil je sercu ojster brus.
K materi jo pelje urno,
Pokleknivši reče burno:
"Glejte, mamka, sim si zbral,
Tej besedo, serce dal.
Ta mi bo, nobena druga,
Slava, raj, ponos, supruga,
Meni sreča, tebi hčer,
Vsim veselje v enomér.
De živimo zmir veseli,
Nama blagoslov podeli,
Mati de posveti vse,
Kar ljubav sklenila je."