Divji lovec.
(Po nemškim B. A. Bürgerja.)
Narenski grof zatrobi v rog:
"Haló na gonjo! jež in peš!"
On spred na žrebcu urnih nog.
Za njim derhal, ko megla veš,
In psi — klif klaf! — verige prosti,
Skoz tern in zern, po resju, hosti.
Nedelne zore pervi trak
Zlatí visoke cerkve krov,
K veliki maši jasno jak
Sosesko kliče žvenk zvonov.
Vse krog razlega petje živo
Pobožnih duš se ljubeznivo.
In lov derví razpotja vprek
Vsa truma husasa, huj! huj!
In glej, iz desne jezdic nek
Pridirja v skok, iz leve druj,
Konj desniga je srebroraven,
Konj levega ko plam žerjaven.
Kdo konjka dva bi bila mar?
Sej zdi se mi, pa prav ne znam:
Lep desen je ko sonca žar,
Obraz njegov ljubezni hram;
Strašán, venlív, rumenoličen
V očesu suče blisk levičen.
"O pravim času prideta
Na žlahten lov, pozdravim vaj!
Ga ni veselja lepšiga, —
Kaj druga slast, nebesa kaj?"
To reče grof, na stegno bije,
Klobuk visoko v zraku vije.
"Tvoj rog ostudno se glasi
K zvonenju, k petju svetih maš —
Oa desni rahlo posvari —
V nesrečo dans zadeti znaš;
Besede angel varha pazi,
De hudi duh te ne pogazi."
