Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/220

Zvest ostal je radoved,
V smislu celim tih besed.
Car Saltan gostuje dično
Vso gospodo, in prilično,
Ko dovoljen bil je vsak,
Poglavarju reče tak:
"Vam prospeh, gospoda, bodi,
Al ste dolgo že na vodi?
Je za morjem dokaj zmot,
Al kaj čudniga ondot?"

To v odgovor so mu dali:
"Sveta smo dovolj spoznali,
Tud po druzih zemljah je
Jasno, cvetno, gladko vse.
Čudo nar bolj imenitno
Pa zagleda se očítno,
Obernivši se v zahod,
Sred kipečih morskih vod.
Tam otok leží prekrasen,
Grad na njemu slave glasen,
Cerkev poln, poslopij, hiš,
Vse je zlato, kras in bliš.
Blizo knežke hiše, vedi,
Rase jelka, dvora v sredi,
Je pod njo kristalni dom,
Veverca živahna v njom.
Zverče krotko to in čudno,
Zmir veselo, šalno, budno,
Zgrizene tam noč in dan
Lešnike derví na stran.
Delo nikdar ne premine,
Suho zlato so lupine,
Jedra pak opal, rubin,
Kalcedon, in turmalin.
Zverče noč in dan se straži,
Plod pobira, kletko snaži,
Tako raste zlat na zlat
Knezu v enomer zaklad.

Čudo to pa ni samotno,
De ne vrine kdo pohotno
Na medeni se otok,
Dal je stražo mili Bog.
Burno se valovje dvigne,
Vre, kipí, na kviško švigne,
Hujši, hujši buta v breg
Sem ter tje slapovja beg.