Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/222

Zraven pak ti to le reče:
Njega živo v serce peče,
Ker ne spelješ, kar si djal,
In na to besedo dal."

Ko je to se tak izreklo,
Je Saltana tudi speklo,
On na mah povelje dá,
Bark de naj se napeljá.
Babariha, štren motavka,
Kuharca in zvita tkavka,
Upajo de mem gredoč
Še ovreti vse bo moč.
Car pa bil je volje slabe,
Ter zavpije: "Tiho babe!
Al sim dete, al sim car,
Kdo je tukej gospodar?
Znajte, čas je, koj se grede,
Poberite svoje zmede!" —
To izrekši zaceptá,
Vsak razume, zdaj veljá.
Glavo dvigne bolj visoko,
Mizo dregne s krepko roko,
Von iz izbe, z durmi — hlop!
Vsim se zdi, — je sprožil top.

Gnan po sili radoveda
Knez Gvidon na morje gleda,
Se razloči vsaka stvar,
Krog in krog molčí vihar.
Voda gibca ni kazala,
Kip neskončniga zerkala
Morje zdi se, ves obód
Novi svet spijočih vod.
Iz lazurnih delj priplava
Krasna barka, Bogu slava,
Dvombe ni, o srečni dan,
Tam se bliža car Saltan!
Vidši morja perve proge
Plane knez Gvidon na noge,
Slast, veselje, vuga zgol,
Berž po stopnici navzdol.
"Mati, vpije, oj matuška,
Supruga, priserčna duška,
Oče moj se bližajo,
Skor že tik preluke so."
Bolj in bolj primika ladja,
Zreti kaj Gvidon se nadja,