Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/232

On je mogočniši zdaj, vesolna ga vboga armada.
Atreič, molim te, čuj utolaži togoto v oserčju
Verlim Ahilu nasprot, on bramba je celim Ahajstvu,
Varstvo, terdnjava, in skit šibkejšiga v boju pogubnim.

Odgovorí, mu na to vojaštva vladar Agamemnon:
Ti si besede, sivor, izustil pravedne in umne,
Tode ta mož nenehama htje čez druge vse biti,
Trumam ukazati vsim, zapovedi dati ostalim,
Kterim, nadjam se, nikdó le betve veljav ne pripiše.
Davši mu bogi pogum, s tem niso mu dali pravice,
Žaliti druge okrog, psovati poljubno jih kruto.

Segši mu naglo v govor overne ponosni Ahilej:
Istina! moral bi vam nečimeren zdeti mladún se,
Ako bi vsaki se vdal, ki njemu verti se po glavi.
Drugim poljubno veluj, le meni ne migaj ukaza,
Scer ti očitno bo koj, de malo te bogam, — ničesar!
Eno naznanim ti zdaj, ohrani jo dobro v spominu:
Roke ne dvignem nikdar zavoljo dekline v prepiru,
Z druzim ne, manj še s teboj; ste dali jo, uzmite spet jo.
Kar pa na brodu bi scer se všečniga kazati znalo,
Moji ti volji nasprot le trohice vzel mi ne bodeš.
Skusi, če mika te, daj! de bodo vsi priča Ahajci,
Kak šuborila bo kri mi tvoja po sulici toti.

Ko sta nehala potem z besedami pričkati ojstrim,
Bil je sovéta izíd; razdružijo vsi se po redu.
S Patroklam urno Pelid in z drugo družino odide,
Deloma v šotore tje, in deloma v barke zibavne.

Vodja ukaže potém ogugati jaderno ladjo,
Dvajset veslarjev ji da, Apolu v poklon hekatombo,
Zadnič Krizejevo hčer pripelje on vanjo cvetečo;
Barke voditelj je bil v opravkih izurjen Ulises,
Bivši doveršeno vse so jadrali ceste šumeče.

Greha očistiti se, ukaže potem Agamemnon;
Vse se razgreši namah, opere v valovju nesnago,
Bogu Apolu na to posvetijo dične darila,
Volov, kozličev, ovac; na bregu samotniga morja
Temno valí se sopor verteče dišave k nebesam.

Tako v opravkih je vse. Atridu pokoja ni dalo.
Kar je Ahilu grozíl, ker žarno sta sperla se bila;
Slugama dvema, ki sta klicarja mu modra, on reče,
Namreč Evribatu in Taltibiju, tote besede: