Hodita urnih mi nog tje v šotor Ahila Pelida,
Les mi pripetita koj cvetečo Brizejevo hčerco;
Ak bi je vama ne dal, primorati znalo bi to me,
Po njo povihram de sam, kar hujšiga zanj bo izida.
Nagloma pošle ju proč, ko tote besede doverši,
Nezadovoljna ta dva koračita samši ob morju,
Kmalo prebližata se brodovju Ahila junaka.
Najdeta v šotoru ga valovja v bližavi sedeti,
On se je ni veselil, spoznavši jo, dvojce bližavne.
Čislanja polna ta dva in spoštovanja do kralja
Vstavita daljno se proč, ne tvegata reči besede.
In razumevši Ahil prijazno sledeče izusti:
Vama klicarja poklon, poslanca ljudí i Kronida,
Bliže mi! vajni ni greh, te zlobe je uzrok Atrides.
On vaj poslal je le sém po hčerco Brizejevo krasno.
Zgodi se, daj! pripelji jo von, deklino, Patroklos,
Tema izroči jo tu. — Pa priči mi bodita vidva,
Priči bogovam nebes in bitju na zemlji vmerjočim,
Temu zločinu nasprot: Ak moje desnice prihodnič
Treba bi bilo kadaj borečim se kruto Ahajcam ....!
Istina! vodja je slep, omama pogubna ga vije,
On ne pogleda nazaj, prihodniga znati ne mara,
De bi Ahajce otel z brodovjem je zadna mu briga.
Tako doverši Ahil; uboga prijatel Patroklos,
Brizida rožnato hčer poslancama hitro izroči,
Verneta tadva se koj z divico k brodovju Atrida.
Ona nerada je šla, pretakal je solze Ahilej,
Daljno od svojih je tje na morsko obrežje se vsedel,
Mračni upiral pogled valovju šumečimu v krilo,
Materi tak zdihoval, s to molbo ji roke prostiral:
Ker si, o majka, me le za mervico časa rodila,
Moral bi slave mi bog bliskavni naklajnati zdajne,
On pa me clo zapusti, nikdar ne opira me v pravdi!
Atreja lakomni sin, vojaštva vladar Agamemnon,
Kruto zavíl me je v sram, obropal darila me môga!
Tako osolzen ihtí; koj čuje ga majka izverstna,
Ki je v globini valov sedela pri sivim očetu.
Urnoma — dihlej meglen — se dvigne iz temniga morja,
Vsede junaka se tik, solzečiga sina Ahila,
Rahloma gladi z rokó mu lice in tako opomni:
Sinče, zakaj se moriš? po čemu ti serce žaluje?
Jasno povej mi vse skup, obadva de bodeva vedla,
Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/233
Stran je bila lektorirana