Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/236

Slave si dal mi dovolj, pedepsal Ahajce si živo;
Spolni na novo mi dnes hrepenečiga serca želenje:
Reši jih bede in muk, nakloni otetbo Ahajcam!

To zgovorivši končá; usliši ga Fojbos Apolon.
Tako doveršeno to, raztrosijo mnogo ječmena,
Jagnetam glave verté, zakolejo, drejo na mehe,
Stegna izrežejo, jih zavijejo v masbo dvogubno,
Kóse posebne pa verh klavíne uverstijo umno.
To na germadi sivor še z vinam obrizga černelim,
Krogoma njega stojé s petozobmi mladenči streživni.
To ko sožgali so vse, pokušali pazno utrobo,
Zrežejo drugo, ko gre, nataknejo kose na ražnje,
Umno vertijo okrog, pečeno potezajo v sklede.
Bivši doveršeno to, k obedu pripravljena hrana,
So pirovali na moč, vertíjo se radosti serca.
Pervi vtolažen pohot jedila in žarne pijače,
Zdajci nalivajo spet služivni mladenči do roba,
Krogoma vsilijo vsim kozarce napolnjene vina.
Tako tolažili so junaki cveteči Ahajski
Jezniga boga sedaj s popevkami, jedši in pivši
Slavili strelca oblast; on čuje veseliga serca.

Zniža ko sonca se žar in zlagama tmina nastane,
Vse se k počitku podá v konopja preprežene barke,
Ker se pa zarja potem z blišečimi persti pokaže,
Nagloma spejo nazaj k Ahajski barkadi poslanci.
Veter zadevni Apol jim pošle ugodni po zraku,
Dvignejo naglo drevó, razpnejo blešeče vetrila,
Sop napihavni se vprè v razpeto plahtovje, okoli
Buta peneči vertín valovja v okrajnike stranske,
Jaderno barka derčí, tak urno priplava do doma.
Zdaj ko je tikoma trum Ahajskih o bregu pristanja,
Dvignejo kviško jo koj iz vode zibavne na suho,
Denejo spodi tramov, kar terja veljava opore,
Sami razidejo se po krogu, po bregu, po barkah.

Peleja iskreni sin, tekon siloviti Ahilej,
Strašno o tem se jezí na jaderni svoji barkadi.
Nikda v sovete ne gré, ne v zbore možake častivne,
Nikada k igri, ne v boj; terpinči pa tuga mu serce.
Njem — ki le bitve želí, zadrege, pogube, premage.

Zdaj ko naznanila se dvanajsta je zarja na nebu,
So se vernili v Olimp nemudno vladavni bogovi,
Bil jim je vodja Kronid. Obljube ni zabila Tetis.
Naglo se dvigne iz vod široko šumečiga morja,
Zjutra na kviško se spnè, ko strela k Olimpu pribiti.