Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/247

Vse poškropijo okrog obilno vladavnim bogovam,
Truma obojna o tem zakroži molitvo sledečo:

Čujte, mogočni Kroníd, in vi neumerjoči bogovi!
Tistiga mozeg i kri, pogodbo ki pervi to rani,
Nej se razlijeta v prah, kot vino to v blato je steklo,
Smert mu podavi zarod, in ženo mu tujec oskruni!

Tako vsi sploh; pa stekla jim ni, Kronid jih ne vsliši.
Priam omeni potem, Dardanovi vnuk ukazavni:

Čujte, Trojanci, in vi orožja blešeči Ahajci!
Vernem domú se sedaj terdnjave v poslopje mi lastno;
Ni mi mogoče, de bi mudil se tu dalej in gledal,
Kako boril bi se sin z Menelajem izverstnim junakam,
Sodi nej Kseno-Kronid, nej sodijo drugi bogovi,
Kimu premaganja dar, in kimu pogin se spodobi.

Tako presodi sivor in jagneta dene v kočijo,
Vanjo pospeši on sam ter vajeta prime z levico,
Zraven na sedeža kras ob enem poskoči Antenor,
Verneta tako na mah obadva se v stolno poslopje.

Hektor, Priama sin, z Odisejem junakam soglasno
Prostor izmerita prej, ter deneta vadle v čelado,
Treseta, sučeta to, katerimu kostka nakloni,
Pervi de jo zaderví v protivnika sulico britko.
Krogoma moli narod in rame dviguje na kviško,
Tako zdihujejo vsi, Trojanci ko hrabri Ahajci:

Oče Kronid, visoki vladar, poveljnik Idajskil
Tisti ki pervi je bil prepira kervaviga uzrok,
Padi, pogini navek, pogrezni se v Aida tmino!
Nam se ponovi potem prijateljstva sveta zaveza.

Tako narod; in slavni junak, okinčeni Hektor,
Strese, obernjen nazaj, — in Parida kostka izderkne.
Hitro se vredi vse krog po versti napreg in orožja,
Kakor je šega bilá premirja v obojni armadi.
Paris oblači potem — Helenice kodrolasate
Krasno izrašen suprug — telesa blešeče orožja.
V pervo golena opnè z okovi leskečim i krepkim,
Ki se prilegajo clo, pokrivši mu gležna sreberno,
Dalej si persi obdá z opersnikam svitlo jeklenim,
Brata Likáona last, ki Parida lično se prime;
Meč na levico sedaj, olišpan čopovja, pripaše,
Skit si pripravi blešeč ugodne širjave in teže,
Dene leskečo potem čelado na glavo ponosno,