Iliade peti spev.
Obseg. Diomed Pand ara vbije, rani Eneja in Afrodito. Ta pobegne v Olimp. Apol nese Eneja v svoje svetiše, iz kiga se ta ozdravljen kmalo verne. Ares navda Trojance s pogumam. Abajci se vmikajo. Tlepolema vbije Sarpedon. Hera in Atena pomagate Ahajcam Aresu nasprot. Tega Diomed rani. Ares pobegne v Olimp. Boginji mu sledite.
Tideja sinu sedaj, Diomedu, Atena udihne
Sklep in visoko krepost, de perviga v rodu se skaže,
Slavo sijavno de koj in hvalo potomstva doseže.
Vpali na skitu mu žar in plamena v krogu čelade,
Slična ozvezdju nočí jesenske, ki silne blešobe
Jasno na nebu migljá, očisteno v morskim valovju:
S tako svitlobo opne orožje mu, rame in glavo,
Šunta ga v gnječo potem, kjer vojna nar huji vertí se.
Bil je v Trojanstvu takrat služabnik Hefestu ne krivi,
Da res, mogočen, bogat, poslal je dva sina na vojsko,
Hrabra sta bila obá, z imenam Fegéos, Ideos.
Ta dva prispeta nakrat iz množice na Diomeda,
Konjka v orožju vse krog, nasproti ta peš jima stal je.
Ker so si blizo dovolj serditi tekoni vzajemno,
Pervi Fegej zaderví tje sulico v deljo senčivno,
Itazun uspeha letí čez levo nasprotniku ramo.
Drugi pa Fideja sin zdaj sulico treši iz desne,
Ta ni letela zastonj, zadela je v persi Fegeja,
Tak de ta koj se zvalí raz konja i dušo izdihne.
Brat pa ne tvega sedaj ubitiga braniti ropu,
Samši pobegne nazaj, pustivši protivniku vprego.
Ravno de vtekel je sam, otel se v zadregi pogina,
Ker ga je v tmino zavil in tako umaknul Hefestos,
Sivi de oče domá mu clo ne obupa v nesreči.
Fideja slavniga sin pa vprego iz bitve pognavši
Slugam izroči jo svôm, de spravi na brode se varno.
Vidši Trojanci sedaj Darejeva sina obadva,
Eniga v begu iz gnječ, in drugiga v prahu merliča,
Serca jim gane izíd. Kronida pa hči Ateneja
Silnimu Aridu té besede svarivne izusti:
Ares, okrutni morún, kervavi divjak stenolomni,
Nej se Trojanci samí z Ahajci oderajo ljuto,
Skaže nej tako izíd, kam zmago naklanja Kronides,
Midva mirujva o tem, de serda ne zdramiva njemu!
