Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/255

Kakor ustradan leon goveda naskoči v samoti,
Same ki pasejo se med sencami listniga drevja:
Tako je Tideja sin napadel ta dva, ter iz voza
Trešil ju hipoma v prah, orožje iztergal obema,
Vprežena konja velí peljati služabniku v šotor.

Vidši Eneas junak, de tanjša ta trume preljuto,
Hitro gošave kardel previhra i strele sikavne,
Pandara našel bi rad, podbadati k bitvi želí ga,
Ravno mu pride nasprot, junaku, Likaona sinu,
Koj se mu bliža in te besede mu krilate reče:
Pandaros, kje ti je lok, in pernate kje so pušice,
Slava blešeča kje je, ki tu je ni nikdo dosegel,
Tudi ti v Likiji živ junak je prevzeti ni mogel?
Dvigni oserčje v nebó, in strelo zaženi divjaku,
Kruto ki v krogu divjá, Trojancam overe naklanja,
Mnogo junaštva že nam usmertil je z mečem i kopjem.
Biti bi znalo de bog je kteri Trojancam ujezen,
Ker so mu krajšali dar; bogov pak je jeza gonobna.

Njemu overne na to Likáona sin dikosjajni:
Blagi Enej, ti vitežki knez Trojancov jeklenih,
Tisti podoben je ves Diomedu, Tidejevim sinu,
Skit je do pike njegov, čeladni greben ga naznanja,
Tode zna biti de skrit olimpcov je kteri v ti sliki,
Če je pa tisti junak Fidejevi sin siloviti,
On je gotovo navdan po kakimu bogu s tem žaram,
Ta mu o boku stojí, v oblaku nevidnimu snuje,
Ter mu je strelo poprej namerjeno v njega overnul.
Pšico mu dal sim nasprot in desni v otilnik zadel ga,
Tak de je ostnica clo prederla oklepa mu člene,
Upaje de bo zadet Aídona tmine objemal,
Vonder ga nisim končal, se vidi de bog mu pomaga.
Vprege ja nimam seboj, podpirala de bi hitrost mi.
Voz mi je lastnih enajst, pa daleč, poslopju v domačim.
Novi in krepki so vsi, s tapetami krasnim oviti,
Konj pa za vsakiga tud pripravljeno berznih po dvoje,
Pitanih z detelo ter, ne z ovsam, z rumeno pšenico.
Sivi Likaon je scer naganjal domá me v poslopju,
Borbe izurjen vojak, ker bil sim oditi namenjen,
De bi na vozu sedé z upreženim konjema vodil
Trume Trojanske v poboj, boritve in silne napade.
Nisim ubogal, bedak! — de čislal bi bolj bil svaritbe! —
Bal sim za konja se tam navajena kerme bogate,
De bi ne stradala tu med trumami vrazno obdanim.
Tako sim tuki brez konj, le pešec, in tak se bojujem,
Se zanašajo na lok, zdaj vidim de nič ne koristi.
Dvema že vodjama sim zaganjal nasproti pušice,