Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/256

Tideja sinu poprej, po temu pa Atreja sinu,
Ranil zadevši obá, pa hujši le sim ju razkačil.
Sjala je zvezda nesreč, ko vzel sim orožje to v roke,
In sim na pot se podal s pušicami brušenmi v toku,
Hektoru de se v korist za Ilijo slavno bojujem.
Ak se na novo domú v prekrasno poslopje povernem,
Tamo zagledam obseg premožtva, suprugo i deca,
Nej inostranec neznan odseka mi mahoma glavo,
Perviga dneva če ne razmanem s to roko orožja,
Ter je vse skup zavalim ko zlobne igrače v pališe.

Reče Trojanski junak na take pretresbe Enejas:
Tega ne misli, mi drug! poboljšala reč se ne bode,
Ako ne speva nasprot hudobnežu tistimu smelo,
De se z orožjem, ko gre, pretehta veljava nasprotna.
Skoči le k meni na voz, de sam se osebno previžaš,
Kako izurjena je Trojanska naprega vojaška,
Vraga podili v pobeg in urnoma v begu doteči.
Tudi naj otme v zaslon, ak volja bi bila Kronidu,
Srečo naklanjati tje, Diomedu, in dati mu zmago.
Naglo, le zgrabi ta bič, in vajeta uzmi v levico,
Konja ti tak prepustim, obrambo čem jaz oskerbeti,
Al pa oskerbi jo ti, in briga za vprego bo moja.

Odgovorí mu na to Likáona sin te besede:
Vodi skakona le sam, in vajeta z desno poprimi!
Vajena glasa in rok naj varniši kvara otmeta,
Ako bi Tideja sin se nama obernul nasproti
Mene užugata koj, potegneta naj iz boritve,
Ker bi spoznala na mah, de prava ju roka ne viia;
Lahko bi Tideja sin pogumni za nama pribrisal.
Naju pomoril obá, naprego pa v barke prepeljal.
Vodi tedaj ti vprego le sam, in bramba ti jaz bom,
Ak se približa divjak, poslužiti verlo ga mislim.

To doveršivši obá na sedeža planeta naglo,
Tideju speta nasprot, kolopama dirjata konja;
Stenelos vidi ju koj, že v delji, zarod Kapanejski,
Krilate slova le-té on skerbniga serca izusti:

Tideja sin, Diomed, o pameti moje ljubimec!
Glej ti junaka nasprot privihrati v borbo, dva nova,
Silne kreposti obá; un pervi samojstre vertitelj,
Pandaros mu je imé, Likáona verliga sin je;
Drugi, Eneas, je sin Anhiseta slavniga borca,
Ki mu ga Kronida hčí je Venera krasna rodila.
Urno! na vozu midvá še vpihneva zdaj jo nezgodi,
Zmir mi ne sili naprej, al zginulo bo ti življenje.