Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/257

Temniga gleda na to izusti junak Diomedes:
Tiho od bega, tovarš! ker javalne jaz bi te vbogal.
Dana narav mi ni, de plah bi rovanju se vmikal,
Čutim še celo krepost života, ko serca in umal
Meni ni treba vozá, na lastnih bi nogah se vbranil,
Straha ovér ne poznam, navdaja me Palas Atena.
Tistiga para nazaj celaka ne bosta vozila,
Vhiti če eden, je vse, prekucne se drugi iz voza.
Eno naznanim ti scer, živahno jo vtisni spominu:
Ako mi steče in čast Atena mi modra nakloni,
De ju pobijem obá, oberni ti nagloma konja,
Uzde pripete na stol, zapodi ju proti brodovju;
Sam pa pospeši de par Enejevih srečno dohitiš,
Ter ga odpelješ iz trum Trojanskih do našiga stana.

Tistiga plemena sta, ki dal ga je Trosu Kronidej
Za Ganimeda nekdaj, in konjstva vesolniga krona,
Kar ga svitlobe lesket pod soncam obsije na zemlji.
S takimi žrebci Anhis je lastno si konjstvo požlahtil,
Brez de bi Laomedon dovolil bil, svoje kobile
Tistim pridružil je bil, šestero žebet je dosegel.
Štir si prideržal je sam, konjarnici v lastni redil jih,
Dva pa Eneju je dal, to dvoje skakavcov le-unih.
Hajdi! dobiva ju v pest, neskončna to slava bo nama.

Tako vzajemno ta dva sta djanje med sabo sklenila
Kmalo približata se, letita celaka ko strela,
Ter Diomeda na glas Likáona sin nagovori:

Žarni, pogumni junak, blešečiga Tideja klica
Mojiga loka te ni pušica porušiti znala,
Sulica skaži mi zdaj, al res je de nisi dosežen.

Reče, ter zlo zaderví jo sulico v deljo senčivno,
Treši Fidéiča v skit i skoz i skoz oblo predere;
Dalej jeklenka divja, se hrumno dotakne oklepa,
Glasno zavriska o tem Likáona sin radopolni:

Ha! ta zadela je v smert, zaklenkala kmalo bo zadna,
Slava sijala na vek za zmago enako bo menil

Zdajci mu odgovorí neplašno junak Diomedes:
Puhla je, nisi zadel! Pa vidva ne bosta nehala,
Dokler izpihnul ne bom saj enimu bakle živetja,
Aru s tekočo kervjó gortanec orosil požrešni!

Reče, in ost zaderví, napelje ga Palas Atena
Blizo obervi mu v nos, vihraje čelusti predrè mu,