Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/258

Točno jezika mu vez prekolje do gerla in dalej,
Vihra o bradi naprej, pri kerhlju pokaže na svit se.
Trešne iz voza junak, krog njega rožljajo branila
Dalno blešeče, na stran se plašno zavijeta konja,
Vodju pa zgine krepost, življenja netilo mu vgasne.

Hitro pristopi Enej, grozivno i s kopjem i skitam,
De ne umaknejo mu prijatla merliča Ahajci.
Hodi telesu okrog, leonu grozivnimu sličen,
Sulico čezenj mole z okrožjem ga skita zakriva,
Sledniga vbiti gotov, ki htel bi se bližati temu.
Dvigne pa Fideja sin rogovilasto skalo iz praha,
Tako veliko de dva možaka bi komaj jo nesla,
Kakor junaki so zdaj; on pak zavertí jo ko žogo.
Treši Eneju jo tje, naravnoma v kukovo žižko,
Točno ker stegna je sklep, ki ponva navadno se zove,
Ponvo mu čisto zdrobí, preterga obedve mu kiti,
Krogoma kožo predrè; ta zgrudi se koj na kolena,
Žilato desno pa v tla jenjavne kreposti opira,
Vida mu blesk otemni, omota ga mračna pokrije.

Ondi poginul bi bil junak siloviti Enejas,
Ak bi Kronidova hči ga Venera vidla ne bila,
Ki ga rodila nekdaj Anhisu pri čedi goved je.
Ta ga pritisnula zdaj v naročje je limbaroramno,
Gube obleke okrog ovila mu srebrosijavne
Vražnimu hrupu nasprot, in nikdo Ahajcov pogumnih
Mogel ga vsmertiti ni vidši ga v blesku nebeškim.
Miliga sina je tak vihravne iz bitvc unesla.

Sin Kapaneja o tem prejete naročbe ne zabi,
Ktero mu malo poprej je vtisnul junak Diomedes;
Spravi boritve de vstran on lastnih celakov naprego,
Vajeta sedežu tik pripeta i vterjena krepko,
Ter do Enejevih konj hitivši ju naglo prepelje
V deljo Trojanskih naval, do lastnih kardelov Ahajskih,
Drugu ju tam izročí Deípilu, ki ga je čislal
Višji ko znance okrog, poznal ga je krotkiga serca,
De mu ju žene do bark. On sam pa poskoči na lastno
Vprego izverstnih dobrot, zedinši vse vajete v levi.

Mamo se trudi potem, Diomeda de najde junaka,
Ta pa razpaljen hití za Kiprido z ojstro jeklenko.
Hipno razumi de tej vojaškiga manjka poguma,
Tistima slična de ni, ki vladate borbam junaškim,
Paladi ne, in še manj terdnjave rušivki Beloni.
Ker jo sledivši dospè med trumami bojno sovražnim,
Sulico dregne nasprot ji Tideja sin siloviti,