Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/261

Oče Kronid, al žalim te mar, če to le opomnim?
Berž ko ne Kiprida je omamila krasno ženico,
De se k Trojancam podá, ki sada nezmerno jih ljubi,
Vratnik uredši ji zlat, pobožaje rahlo Ahajko,
Si je le mimo gredé oderla na buciki perstek.

Sladko se oče bogov, stvaritelj človeštva, namuzne,
Kipridi zlati pa te prijazne besedice reče:

Hčerčica, tebi ne gre, se vtikati v bojne zaprede,
Rajši vreduj zanaprej ljubezni omotne nasledbe,
Ares pa vihaj prepir, pomagati zna mu Ateha.

Tak neumerlih bogov vzajemni pogovor je tekel,
Bojni klicar Diomed o temu Eneja napada,
Malo se meni, de sam Apolon oteti ga skuša;
Ni ga zadevnika, strah silovitiga, želja ga huska,
De bi junaka pobil, usvojil orožje si krasno.
Trikrat se vanj zakadí, gotovo končati ga misli,
Trikrat odbije ga skit električni silniga boga.
Ker se v četerto potem zažene ko divja hudoba,
Strašno nasprot zakriči zadevni mu Fojbos Apolon:

Abota! verni se, stoj! ne štuli se sličniga meni!
Nama enaciga ni ničesar v oziru nikakim,
Druge narave je bog, in druge posvetna perhlina,

Tako žugon; ostrašen le-un se lahnoma vmika,
Ker je togote se bal zadevniga boga Apola.
Nese Eneja potem Olimpec iz bojniga vrenja
Tje kjer mu blagi je hram na sveti višavi Trojanski.
Leto in Artema tam, strelavka, ozdravite koj ga
Sredi svetiša, krepost in novo krasoto mu daste.
Loka sreberniga bog pa včini slepivno prikazen,
Slično Eneju po vsim, po stasu, orožju in hoji.
Tote prikazni okrog se byete stranki protivne
Ljuto kervavih oblik, de iskre iz jekla peršijo,
Tarče in skiti drobč na zemljo se silnih o žvenkih.
Aresu divjimu pak opomni sledeče Apolon:

Ares, o Arej, morinl kripivni zidovja rušiteljf
Daj! mi zapodi možá, tam tistiga risa iz bitve,
Tideja sina, ki zdaj Kronida bi samiga zgrabil.
Ranil je Kiprido že, ji roko pokvaril o členku,
Silil je v mene sedaj ko divja hudoba viharja!

Tako naroči Apol in Pergamu sede na teme.
Trume previhra tahip Trojanske, in šunta jih, Ares,