Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/264

Temu sta dvojčika se rodíla, izurjena borca,
Zvana Orsiloh, Kreton; sta bila junaka še mlada.
Sledita vonder obá na morskih počernenih barkah
Vojni Ahajski v prepir s Trojansko armado pogumno,
De bi naklanjala čast Agamemnonu in Menelaju,
Tuki dospela ju je nenadno končavna osoda.
Slično leónčikam dvem na gori samotne višave,
Mileni materi skerb, temotnimu v gojzdu sta rasla,
Ropala samce goved, ovčice, rogate kozličke,
Rušila kmetu ograj; dohítila ju je osveta,
Trešila nagloma v prah, usmertjena jeklu po britkim,
Upanja polna in sanj Eneju sta silnimu žertva,
Jelčici kakor višín z veršičma v nebesa stermečim.
Obžalovaje ju zlo vojaštva klicar Menelaos
Speši med verstam naprej, s pripravo moritve orožen,
Sulico v desni verté, podbada oserčje mu Ares,
Upa na tihim, Enej življenje nedvomno mu vzame.
Vidši Antiloh zažug, sin verliga Nestora sivca,
Urno kardela prespè, za vodja Danajskiga skerben,
De ne pogine in tak narodu vse dela uništi.
Že si molita nasprot grozivnoma sulici britki,
Polna hlepenja in želj, doveršiti bitvo rešivno,
Ko se Antiloh na stran vladarja borečiga vstavi.
Dvema se vpreti Enej, ak ravno junak je izversten,
Tvegal te dobe se ni, iz vida se zgubi obema.
Una dva vlečeta koj med trume Ahajske merliča,
Ter izročita ju tam prijatlam i znancam v opravo,
Sama pa verneta berž nazaj se v boritvo na delo.

Koj se premagan podrè Pilamén mu, močan ko štempihar,
Knez Paflagonski je bil, boriteljev skitno povitih,
Ključnico Atreja sin Menelaos mu krepko predere,
Skoziskoz vihra mu ost, orožje okrog razletí se
Voznika Midona pak, deržečiga vajete v desni,
Konja ceptavna ker on obrača, zadene Antiloh
Ravno podramja na sklep, de vajeta slonokostenka
Zderkneta hipoma v prah široko prašivne planjave.
Suličar bliža se v tem in senci predregne mu z mečem,
Ta stermoglavo se koj iz krasniga stola prekucne,
S plečma močvirju vsajen, s petama na kviško obernjen,
Keglu enak postojí, obderžan po pesku in blatu,
Dokler, zadevši ga, v grez ne treši kočija telesa,
Konja ko gnal Antiloh je z bičnikam urno k Ahajcam.

Hektor ugleda to reč, med spredne kardela zavihra
Grozno kričaje, in tma Trojancev pogumnih mu sledi.
Njega tik Ares divjá in ljuto hrupeča Eníja,
Krogoma polna je ta nevolje, vekanja i gnusa;