In dalej, dalej vedno v dir,
In vedno zrè obraz nazaj,
Pošasti divje gleda zmir,
Ko gladnc na-nj dervi ščuvaj,
Odperte žrela gleda plašno,
Ko trop za njim steguje strašno.
To je divjaške trume lov,
Ki krog do sodne ure vre,
In večkrat sreča strah njegov
Po noči vasovavca še.
Planinski lovci, ko bi smeli,
Bi več od tega razodeli.
Zima
Ojstra sapa lice brije,
Gojzda verhe burja vije,
Ti zdihuješ dragi gaj!
Pevce kličem tvoje trate,
Slavce glasne, druge svate;
Odgovori! Kje so zdaj?
Star sim, siv, nadloge truden,
V oblačilo sever studen
Je ledeno me zavil.
Pevci cvet so moj ljubili,
Sivca stok v nemár pustili,
Svatov trop mi zvest ni bil.
Zgube vadi se terpeti,
V cvetju se ne da živeti,
Zima pride, dalječ ni:
Britke sape ne pozabi,
Ko te v svate pomlad vabi,
Vnema serca lahko kri!
Žita išem klasje gladko,
Vinograda grozdje sladko,
Mlade cvetlice obraz,
Pisan pert zelene njive,
Rahle breskve, sočne slive,
Kje je cvetje, kje je klas?
