Tako Kronid; Peonu potem de sceli ga reče.
Dene mazila mu ta mirivniga naglo na rano;
Zdajci je zdrav, ker smertnih mu ni razdjavna osoda.
Kakor de hipno sterdí na figovim listu sočina,
Komaj de stopi iz ran, je v migleju suha na zraku,
Tako se rana mu koj zaceli in peči ga jenja.
Heba ga vmije potem in čiste mu da oblačila,
On pa Kronida se tik usede in gleda uporno.
Boginji vernete se k Olimpu v poslopje Kronida,
Hera ponosna i z njo izverstna v modrosti Atena,
Clo zadovoljne, de ste ustavile krutniku dela.
Iliade dvanajsti spev.
Obseg. Zidovja prihodno razrušenje. Ahajci se umikajo. Trojanci v zmagi. Hektora slava v blesku.
Tako Menecija sin skerbí za Evrípila rane,
Kar se potrebno mu zdi. O temu se bijejo ljuto
Trume obojnih armad. Ozid je, okop je nečimern!
Nima jih varvati več terdnjava ponosna Ahajce,
Ki jo brodovju so v bran sozidali, tako ne struge,
Ker so posvetiti dar dostojni mudili bogovam.
Barke, bogastvo i plen braníti je graja imela,
Tode bogovam je vkljub ošabno napravljena bila,
Torej je kmalo pošlá, dosegla ni svoje namembe.
Bil ko še Hektor je živ, ko serd je oviral Ahila,
Ter nepokvarjena še terdnjava Trojanska je stala,
Toliko časa je tud ograja terpela helenska.
Ker pa poginuli so poredoma pervi Trojanci,
Vmerlo Ahajcov nebroj, ostalo nekoliko živih,
Priama mesto v posip je padlo desetiga leta,
In so vernili domú z brodovjem Ahajci se svojim;
Sklene Posejdon tedaj, in Fojbos Apolon ob enim
Stavbino djati v močvír, jo pustiti sili valovja.
Kolikor Ida le rek al tokov poganja do morja,
Rodija, Heptaporá, Karesa, Granika i Ithisa,
Osepa tudi ter z njim Skamandra veljave ponosne,
Simoja, v kimu dovolj čelad i skitovja potoni,
Zravnoma mnogi junak, soroden Olimpa bogovam,
Tem je obernul Apol iztočja nasproti ogradi.
Tak devetero jo dni napada, dežuje Kronides,
De bi zidovje se prej zvalilo v pomorsko globino.
Zemljostresavec o tem vertil je trizobje grozivno,
