Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/273

Trešil po redu v prepad ustave i brambe kamnite,
Ktere počasnoma so le s trudam Ahajci dognali.
Vse poravnaje podrè gromečimu na Helespontu,
Tako na novo okrog pomorje zakrije z brodovjem,
Kjer je terdnjava bilá; potem pa oberne potoke
Zopet po strugah nazaj, po kterih navadno tečejo.

Tako Posejdon poznej soglasno z Apolam je delal.
Zdaj pa rovanja i hrup i borbe so rjuli v bližavi
Stavbe ponosne okrog, padeče tramovja gromele.
Vplašen Ahajski narod, po biču Kronidovim guljen,
Stiska i gnjeti se skup okoli brodovja na bregu;
Strah mu je Hektora serd, pošastniga v boju strašila,
Žuga ki vednoma krog z napadam i silo viharja.
Kakor v okrožju se psov in lovcov ujezeni tiger.
Al oroslanka vertí, z očesama baklam enakim;
Uni mu čversto nasprot uredeni skupno stojijo,
Sulice, strelbe leté pogostoma v njega vsih krajev,
Njem pa nezmerni pogum ne da mu zavetja iskati,
Hrabrost poslednoma smert nakloni mu, tako pogine.
Krepko se suče okrog, napada junaške kardela,
Kjer jim udarja nasprot, sovražne se vmikajo rajde;
Tako po gnječi sedaj vertí se upaljeni Hektor,
Huska svojimce v naskok, ne tvegajo vbogati vprege.
Scer zakadijo se v dirk, po tlaku s kopiti rožljajo,
Spejo, dospejo na breg, restajo prestrašeni struge,
Ki preširoka za skok, za dirjo presterma je bila.
Silno je nagnjen okraj na levi ko desni okopa,
S koli kovanimi v ost je tikama zgorej previden,
Ki so Ahajci v opor jih krepko in gosto nabili,
Tako zavarvano je ležiše grozilo sovražnim.
Konju pripreženimu ni bilo mogoče preteči,
Pešci le skušali so premagati take overke.
Hektoru zdaj Polidam izusti te krilate slova:

Čujte me, Hektor i vi pervaki Trojanske opore!
Skazal bo prazen se trud, čez rove ne pridejo vprege.
Pot je nevaren preveč, z ojstrinami koli grozijo,
Zadej pa kviško stermí strašivno Danajsko zidovje.
Nikdo se dol ne podá, i nikdo v prepir se ne tvega,
Vse bi poginulo tam, končano v soteski bi padlo.
Ker gromovladni Kronid jih tako pedepsa očitno,
Troji pa zmago deli, podpore i slavo naklanja,
Bogme, osebno želim, doveršeno gledati kmalo,
Vsi de poginuli bi v deljavi od Arge Ahajci.
Tode če vernejo se, in sprotna preganjba nastopi,
Ki v globočino le-to nas gnjeti okopa in stisne,
Dvomim de vteče potem samotež posamezni glasnik,