Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/277

Gledajo vplašeni tam Trojanci se viti nagnusno,
Znamenje, mislijo, je Kronida drobivniga skitje,
Reče tedaj Polidam pogunmimu Hektoru to-le:

Hektor, izurjen si scer me v zborih ovračati vedno,
Ker ti sovete dajem; podložnim je res nedostojno,
Vodniku stati nasprot, — veljá to v posvetu ko v boju.
Njemu timveč je dolžnost pomnožiti vodju veljavo,
Vonder izrečem sedaj, kar meni koristno se kaže.
Strogo ne siliti nas, de bíli bi tik se brodovja,
Letu po tičjim bi šlo; ker tica je una Trojancam
Dobe prikazala se, ko vreli mogočno naprej so;
Orel visoko leteč, ki v levo vojaštva je plaval,
S parklama kačo verté, rudečo, nezmerno, še živo,
Proč pa zagnal jo je prej, ko gnezdo domovja dospel je,
Tako prinesel je ni do stana želeče mladine.
Slično se z nami godí; če vzamemo unim zidovja,
Siloma ruknemo v stan, pred nami Ahajci bežíjo,
V redu ne vernemo se od brodov ovakiga pota;
Množino pustimo tam junakov ubitih i hromnih,
Ktere posekajo nam Ahajci v prepiru za barke.
Tak bi poprašan prerok razjasnul prigodbo, ki v duhu
Znamenja neba pozná, in voljno je slišan od umnih.

Temno gledaje ga tak overne prešineni Hektor:
Kar si izrekel, mi ni po volji v nikakim ozira,
Lahko bi bolji sovet od pustiga tega dajal mi!
Ako ti to govoriš pravedne iz misli do mene,
So ti bogovi razum osenčili polnoma v glavi:
Svetješ, očitno v nemar Kronidovo djati namero,
Ktero mi sam razodel ravnanju je mômu v pravila.
Tiču letečimu ti velevaš verjeti na zraku,
Meni pa tiča ni mar, ne tarem si glave o temu,
Al je na desno zavil, kjer sončna svitloba izhaja,
Ali obernul se je na levo v temoto mračivno.
V boga zaúpamo mi, v Kronida visoke modrosti,
Vsemu ki vlada okrog, človešvtu i večnim bogovam,
Geslo le eno veljá, in to je: Otetba domovja!
Znati bi hotel zakaj razločne se borbe bojíš ti?
Ako poginemo vsi pobiti v bližavi brodovja,
Tebe ne vjela bi smert, upihnul ji ti bi gotovo,
Ker ti oserčje ne da, sovražniku stati pogumno.
Tode v spominu imej, ak bodeš ogibal se boja,
Al če oviral mi boš vojake z besedami v delu,
Bom te osebno prederl, končaje ti prazno živetje.

Rekši naprej se podá, kričaje mu sledijo drugi,
Groma veseli Kronid pa zbudi na zraku nevihto,