Iliade Štirinajsti spev.
Obseg. Agamemnon, Diomedes, Odiseos i Nestor bitve tek opazujejo. Pervi svetje umik, nasprotne misli je Odiseos. Posejdon tolaži Agamemnona. Hera utrudi Kronida de zaspi, sedaj krepkejsi pomaga Posejdon Ahajcam. S kamnam zadetiga Hektora nesejo Trojanci iz bitve v mesto. Zmaga Ahajska, beg Trojanski.
Nestor o vinu sedé kričanje to ljuto zapazi,
Sinu Asklepejevim on reče te krilate slova:
Sodi, Maháon mi blag, kak čudno se suče ta borba!
Vednoma brodov okrog naraša kričanje borivnih.
Tukej pomudi se ti, poserkaj te kaplice čisto,
Hékamedá de o tem krepčavne pripravi toplice,
Ude opral de si boš, kervi ko prašila i znoja.
Jaz pa pregledati hčem iz brega vertenje vojaško.
Rekši po skitu ozrè Trasiméda se, sina, ga uzme;
Ležal je v šotoru ta, svetivniga jekla blešil je.
Sin pa z očetovim bil je skitam ozunej na boju.
Sulico dvigne potem polikano z ojstrino brusa,
Šotora zunej stojí, tam gleda prežalostne zgodbe,
Bežne Ahajce vse krog, zmagljive Trojance gonivne,
Spredej zidovja posíp, razrušene brambe za zidam.
Slično ko morje somrak se kaže pogledu primorca,
Motno čutivši napad viharja, ki burno se bliža;
Mirno stojí, še valov ne puha ne v levo ne v desno,
Veter Kronidov še ni razločno po zraku zatulil;
Tako prevdarja sivor zdaj svojiga serca v globini
Dvojno: al družil bi se celoti Ahajskiga množtva,
Al k Agamemnonu šel bi, Atriču, množtva vladarju?
Djanje naposled se to dvomečirau kaže koristno,
K Atriču iti na mah. Tam strašne davé se nasprotno,
Gromno oklopja doné telesih na gibkih vojakov
Mahu o silnimu rant, i kopja, i mečev, i sulic.
Nestora srečajo zdaj vladarji bogovam uljudni,
Prišli so ravno iz bark, ki ranjeni bili so undan,
Tideja sin, Odisej, ter Atreja sin Agamemnon.
Dalječ od bitve so proč o bregu poredoma stali
Brodi na morju okrog. Naj pervi so bili na suhim,
Brambo imeli so ti zidovja uterjene stene.
Bilo široko je scer ondotniga morja obrežje,
