Zbudi se! Na kviško lice,
Sreče sin! ko gluh pravice
Na blazinah zlatih spiš!
De prepozno, z bičem mahnen,
Iz blazine v ternje pahnen,
Tega v stoku ne storiš.
Krasno klila je pšenica,
Sterna slava, njiv kraljica,
Siromaka zlati up.
Vse požgal bo šibke kale,
Zernje mehko, stebla male,
Zime take divji strup.
Pusti kale, to so čudi;
O skrivnostih se ne trudi,
Bolji um o tem skerbí.
Kjer je temno, tam ne sodi,
Kar zadene, prav ti bodi,
Ne obupaj, če bolí.
Tri trenutja daj preteči,
Mogel boš, de prav je, reči,
V jedru bitja snuje Bog;
Ter ne zabi te resnice,
De prihodni zor pšenice
Vse vtolaži, jok in stok.
Slava tebi, Bog resnice!
Cvet prihodni, zor pšenice
Vse ozdravi, kar bolí.
Tri trenutja poterplenja
V krasno ceno oživljenja
To so v morju kaple tri!
Legenda.
- Si hi tacuerint lapides clamabunt. Luc. XIX. 40.
V britanjski zemlji nekdaj duhoven bil je svet,
Za podučenje vere neprejenlivo vnet,
Iz mesta v mesto hodil na vsaki shod in zbor,
Vse snide obiskavši ni spal, ne jedel skor.
