Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/294

Djal bi, de pristni je brat Antenora, sin če mu clo ni,
Žlahte je bližne mu bil gotovo, ni dvombe o temu.

Ajas besedo konča; ta živo užali Trojance.
Akamas Promaha zdaj predere — in hipoma — s kopjem,
Ker mu ta brata je proč izleči za noge poskušal,
Vriska veselja junak, te Akames rekši besede:

Čuj me, nemili narod, grozitbe nikdar ne nasiten!
Tuga, nesreča, pogin, ti niso za trume le naše,
Vam je enaki izíd, vam slično izhajanje dano! —
Pomnite! Promahos kak pohlevno počiva, premagan
Hrabro po sulici tej; doveršena tak je osveta!
Želja navdaja, se ve, mnogteriga moža enaka,
Pušati tud za seboj plačitelja včinjene krivde.

Reče; Ahajce skelí globoko v oserčju beseda,
Zlasti Peneleju kri pogumo po žilah upali,
Ljuto mu vihra nasprot, un vogne se, ta pa zadene
Ilioneja sedaj, de koj na boriše ga treši.
Bil je bogatiga sin ta Forbosa, kterimu Hermes
Toliko blaga je dal, de v Troji mu para ni bilo,
Ilionéja je tem supruga edinca rodila.
Tikam obervi predre korenínico oka mu tako,
Zenica steče de koj in kopje čepino previhra,
Zruši zadet se na tla prostiraje roke obupno.
Penelej zmage gotov, iz mečnice jeklo potegne,
Mahne ga v tilnik namoč, in glava na zemljo zvalí se,
Sulica notri tičí, z odsekano glavo jo dvigne,
Kakor igravni pastir tam glavico maka zasuče,
Tako jo kaže okrog in radosti vriska Trojancam:

Čujte, Trojanci, poziv! povejte očetu in majki,
Verlim za sinam domá nej točijo solze v poslopju!
Žena pozdravila tud Promahova moža ne bode
Serca veseliga, ker vernili se bomo na brodih
Nekada srečno domú, mi slavni junaki Ahajski.

Reče junak; pretresejo vsim pričujočim se členi,
Vsak se ozira želeč uteči poginu grozečim.
Muze, povejte sedaj, ker bivate v hišah Olimpa,
Kteri Ahajcov nabral je nar več orožja pobitih,
Zdaj ko boritve je tek premenul mogočni Posejdon.

Ajas, Telamona sin, je Irtia vsekal na pervo,
Vnuk je ta Girteja bil, upornikov Mizije vodja;
Mermera vžge Antiloh in Palkeju serce presune,
Merion udri na tla Hipocia, Morisa vžuga,