Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/296

Meni bo skerb obvarvati ga nadlege muševja,
Ki se požrešno živí glodaje pobite junake.
Ako ležalo bi tu, de leto to celo preteče,
Truplo ne gnilo bi mu, le vedno bi bolj mu cvetelo.
Združi tedaj k posvetu na hip vojaške Ahajce,
Jezo pozabi nasprot Agamemnonu, vodniku ljudstva,
Ter se podajta obá s pogumam opasana v bitvo.

Rekši pogum in silno krepost mu dihne v oserčje,
Vlije ambrozje scer i rudečiga nektara v žile
Mertvimu Patroklu koj, de truplo gnilobe ohrani.

Speši o bregu potem, ob morskimu, slavni Ahilej,
Strašno v okrožje kričí, ter šunta junake Ahajske.
Tisti celó, ki varhi sicer so bivali v ladjah,
Ki kormila so bark z izurjeno vižali roko,
Ali ko hišniki kruh med posle delíti na brodu;
Vsi ti sedaj privihrajo skup, ker hrabri Ahilej
Spravlja v nesrečni se boj, za kiga se dolgo ni menul.
Tudi prišantata tje služabnika Arova serčna,
Tideja sin, stanovitni vojak, in verli Odísej,
Bližata, trudna še ran, se na pike operta počasno,
Ino na perve klopí se zbornice vsedeta spredej.
Zadni privleče se pak Agamemnon Ahajski velitelj,
Silniga vboda bolán, ki v hudimu terganju Kóon,
Sin Antenora, mu je s piko jeklenko ga zvertal.
Zdajci ko združeni vsi so v skupštini bili Ahajci,
Dvigne z besedami tem se jadernonogi Ahilej:

Vojvoda! bolji za naj, ki sva se serditiga serca
Kregala slepo zavolj dekline prebitke togote,
Bolji bi bilo za naj, za mene i tebe, gotovo,
De bi takrat Artemida v smert zadela jo bila,
Ker sim jo zbral si za dar, Lirnesu v premaganim gradu,
Toliko grizlo prahú ne bilo bi slavnih Argajcov
Padših sovražniku v pest o trajanju mojiga serda.
Hektoru to le bilo je v prid; pa zdi se mi, mnogo
Bodo zdihávali še Ahajci prepiru o najnim.
Zdaj pa preteklo na stran, pozabiva, bodi si britko,
Utolaživa ponos; in siloma, ako je treba,
Serdu se jaz celó odpovem, ne kaže mi dalej,
Stati ti termo nasprot. — Na noge tedaj i pokliči
Razun odloga v prepir Ahajce vse kodrolasate,
Skusimo složno mi vsi napadši jih ojstro i burno,
Al so namenjeni res, prenočiti tukej o brodih?
Zdi se mi, rad bo mnogi od njih kolena priklanjal,
Ako mu steče, de živ umakne se sulici naši,