Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/300

Gostovanja pa dal zvečer bi napraviti slavne,
Kjer bo že naših sramot razjasnena tenja posledna.
Meni gotovo poprej ničesar po gerlu ne derkne,
Bodi pijača al jed; je vzela tovarša naklonba,
Šotoru v mojim leží, raztergan je z ojstrino jekla,
Vratam obernen obraz, prijatli plakaje v okrogu;
Serce ne terja sedaj ne gostbe, ne hrane, ne pitja,
Ampak uboj le in kri, le grozo in stok umerjočih!

Odgovorí mu na to v sovetih izurjen Odísej:
Peleič, iskren Ahil, izversten junak med Ahajci!
Bolji si v bitvi ko jaz, in hrabriši res ne le malo,
Tode v modrosti bi znal mnogterno prevagati jaz te,
Kajti že dalej živím, zatorej opazil i več sim,
Mômu sovetu tedaj ukloni oserčje ponosno.
Koj naveličan je mož boritve in bojniga hrupa,
Britko če jeklo kosí ko bilkice lačne junake;
Košnja je kratka, in scer tud vago Kronides obrača,
On ki borivnih osod vladar je v človeškimu rodu.
Bomo Ahajci mi mar žalovali s trebuham o mertvih?
Vsaciga dneva nebroj zaporedama hrabrih pogine,
Kdo žalovanja bi tak nezmerniga težo prenesel?
Dajmo tedaj usmertjeniga zakopáti spodobno,
Ter mu žalujmo ti dan, potem utolažimo serca.
Spomni se hran, posluži pijač, de bomo še hujši,
V jeklo zaviti, ko gre, krepkejši se bíli z nasprotnim,
Z vihro upaljenih trum. Potem pa nobeden vojakov
Ondi ne mudi se dalj, ne čakaj mi drugiga klica!
Kajti opomba bi ta v pogubo taistimu stekla,
Ki bi se v brodu mudil; mi združeni zvesto ob enim
Udrimo v grozni poboj nad konje jahavne Trojance.

Reče; pridruzi si pak dva slavniga Nestora sina,
Ter Meriona, potem Filida Megita, Toanta,
Sina Kriontoviga Likómeda, scer Melanipa.
Skupno se vsi podajo ti hip v Atridovi šotor,
Točno doveršijo tam po danih ukazih opravke.
Sedem obečanih koj trinožnih izvolijo kotlov,
Dvanajst konj, i desetkrat po dva umivavnika zlata;
Dela umetnih žená, brez madeža, vzamejo sedem,
Osma je Brizeja hči, lepolíčna prekrasna divica,
Ter zlatovine deset natehta talentov Odisej;
S tem se pomika naprej, tik njega z darovi mladenči,
Skupštine v sredo vse to postavijo, in Agamemnon
Dvigne se. Taltibi pak, priličen po glasu nesmertnim,
Blizo vladarja stojí, merjaseca hrani v naročju.
Atreja sin zdaj jadernih rok se stegne po nožu,
Vednoma visel ki je ob toku mu britkiga meča.