S tem pervence šetin merjascu obrije i rame
Dvigne na kviško potem; molčeči Ahajci v okrogu,
Kakor običaj velí, poslušajo kneza besede,
Ki, proti nebu pogled obernjen, prisego to reče:
Pervi Kronid, nar višji bogov, nar slavniši, čuj me,
Gea i Heli potem; Erinje, katere človeka
Ojstro pedepsate tam, ki tuki krivično priseže!
Nikada nisim se jaz dekline Brizejke dotaknul,
Nikda v priležbino slast, i nikda v drugačno namembo;
Bivala v šotoru je nedotíkana v izbici lastni,
Ako ni res, pošlite mi vse neskončne napake,
Ktere prisodite scer izustniku krive prisege!
Reče in praseta golt preseka z okrutno jeklenko,
Taltibi pak z vertečo rokó ga v sivo valovje
Ribam zažene v obéd. Potem se pa dvigne Ahilej,
Ter beseduje rekoč Argajcam boritve želečim:
Istina! res je, Kronid, slepoto človeku nakloniš!
Nikada Atreja sin bi njedru mi tako zapalil
Serca ne bil, dekleta nikad uzel mi po sili,
Ti le, pogina vesel, si mnogimu dati namenul
Ijuto prenagljeno smert po verstah Ahajskiga polka.
Zdaj pa k obedu le koj, potem se zedinimo k bitvi!
Tako junak, ter ga razpustí, sobór nepokojni,
Urno razidejo se, i vsak gre na lastno brodovje;
Mirmidonci potem pregledajo skerbno darove,
Ter jih znesejo na brod Ahileja rajske podobe,
Spravši v predela jih tam, odločijo deklicam izbe,
Konje odpeljejo v tem pravedni v konjišnico hlapci.
Brizeja hči, blešeca lepot, ko zlata Citera,
Vidši presunjeniga Patrokla z ojstrino jekla,
Pade o njemu na tla, ihtí in zdihuje, i terga
Gerla lepoto, nedrij a kras, i lici cveteče,
Zraven pa to govorí deklina Heteri prilična:
Dragi mi Patroklos, nesrečnici mili prijatelj,
Živiga v šotoru sim zapustila tebe odidši,
Sada vernivši se les te mertviga najdem, o vodja!
Tako zadevajo zmir napake me, ena za drugo.
Moža, katerimu sta me mati in oče udala,
Zrela predertiga sim pred mestam z ojstro jeklenko,
Brate ljubljene tri, iz ravno te majke rojene,
Grozna uzela mi smert je istiga dneva pogube.
Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/301
Stran je bila lektorirana