Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/303

Tako plakaje nehá, okrog pa zdihujejo knezi,
Živo spomnivši se vsak o temu kar pustil domá je.
Tužne zagleda Kronid, britkosti usmili se take,
Ganjen Atinji nakrat besede te krilate reče:

Mila mi hčí, tak čisto v nemar si viteza djala!
Al se ne spomni ti več Ahileja verliga serce?
Glej ga sedé pred ladjami tam visokonosatim,
Kako se v joku topí po dragimu svomu tovaršu!
Drugi k obedu so šli, le on ne dotakne se hrane.
Pojdi i vlij mu nektara ter ambrozie sladke
Rahloma v persi, de glad vojaško ob moč ga ne dene.

Tako Ateno Kronid podbode že samo želečo.
Slično kot orel iz viš obnebja s perutmi širokim,
Boginja splava sedaj po zraku, ohlipje delivši,
Tje kjer Ahajci se v boj napravljajo; slavnim Ahilu
Nektara vlije i slad ambrozie rahloma v njedra,
De ne opeša mu moč kolen in opersja po gladu
To ko doveršeno je, se verne v poslopje Kronida.

Uni sedaj iz jadernih bark začnejo se gnesti,
Kakor ob zimi iz viš privihrajo goste snežinke,
Ako nevihte nagon jih suče ledeno po zraku,
Tako sedaj nebrojno čelad, slepivo blišečih,
Vihra iz ladij na vid, in skitov gerbovih ojstro,
Sulic jasenovih, ter oklepov čversto kovanih;
Dviga na kviško se blesk, je zemlja svitlobe vesela,
Silno donijo okrog idočih koračenja možev.

Sredi te množice zdaj napravlja se rajski Ahilej,
Strašnoma škriplje z obmí, pogledi mu bliskajo ljuto,
Kakor požara osvit; nepreterpljiva bolest mu
V sercu divjá; serdivši se tak Trojanskimu rodu
Zgrabi Hefestovi dar izdelan umetno za njega.

Pervič okoli golen si dene golenke branívne,
Ter s priponami jih srebernimi krepko uterdi;
Persi široke potem zavarva v železne oklepe,
Hanžar jeklen, sreberno kovan, obesi na rame,
Dvigne na kviško iz tal olišpani skit silovíti,
Ta se zabliska tičas kot luna večerna o šipu.
Jako v okrožje valov mornarja zasveti požara
Daljni plam, ki visoko bleší na samotni planini,
Kadar siloma jih, nerade, tira vihar tje,
Od prijateljev proč, veršé v ribovíto širjavo;
Tak iz Ahiloviga umetno kovaniga skita
Prostre po zraku se blesk. Čelado pa težko si dene