Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/304

Naglo na glavo potem, ta sveti ko zvezda danica,
Gosto se vije na njej iz zlata predena griva,
Ktere obilno Hefest grebenu je svitlimu vdelal.
Samši poskuša sedaj v orožju se verli Ahiles,
Ali prileže ko gre životu se rajsko darilo, —
Perju enako se zdi, perutnici slično ga dviga.
Zadnič ovitku izdrè očetovo sulico težko,
Krepko, veliko pošast, ki sukati nihče Ahajcov
Mogel je ni, le samo Ahil je znal jo metati,
Piko jasenovo to, katero naverh Peliona
Nekdaj očetu Hiron v pogubo protivnih je vsekal.

Alkim in Avtomedon o temu napregata konje,
S krasno napravo život pogerneta umno, v čeljusti
Deneta berzdi potem, potegneta vajete v sedež
Terdni nazaj, ter nagloma bič krepak i priličen
Prime Avtomedon, ter skoči v sedalo kočije.
Zadej pa plane na voz poboja hotiven Ahilej,
Ki se orožja bleší, kot sonce na jasnimu nebu,
Groznoma glas njegovi doní očetovi vpregi:

Ksantos i Bali, pozor I o slavna sinova Podarge!
Skerbita bolji mi dnes, de vodja pripeljeta zopet
Medju Ahajce nazaj, potem ko se boja nasiti,
Mertviga tam, kot Patrokla, ne pušati v prahu.

Odgovorí mu na to priprežen, pa jaderni Ksantos;
Glavo pobesi o tem, zavalí se mu griva po vratu,
Skozi obroč na jarmu do tal, i pokrije mu lici,
Dala besedo pa je Junona mu limbaroramno:
Bogme, nedvomno za zdaj otmeva te hrabri Ahilej!
Tode pogina se dan brez najne krivice ti bliža,
Tako je sklep mogočnih osod, silovitiga boga.

Tudi Patroklu iz ram orožja ti niso Trojanci
Stergali v boju zavolj pomude, al najne lenóbe,
Bog silovit, ki Leto ga je lepolása rodila,
Sprednimu v boru pogin mu dal je i Hektoru slavo.
Severa sapo, veruj! ki čisla se perva hitrina,
Midva prehitila bi, pa tebi namenjeno tak je,
Tuki doveršil de boš, junaku i bogu daritva.

Tako končá, ustavi mu zdaj Erinja besedo,
Reče pa jezno na to tekon siloviti Ahilej:

Kaj govoríš o smerti mi Ksant? potreba ni tega;
Dobro razumim i sam, de proč od očeta in majke
Tu me zadela bo smert; pa to se zgodilo ne bode,