Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/310

Večerjica če ravno majhna je,
Potem po vrsti vsem sledečim tudi,
Na lastni glad on kar ne mísli še,
In manj skrbí za dan, ki ima priti,
Ko kak jedun o gostbah skop oviti.

Te borne kralj večerje, slabe, male,
Nekoliko užije suma prost,
Prijaznost ta je vredna vse pohvale,
Ga dvigne čez terpljenje in britkost,
Potem on reče: Naše trume zale,
Ki bila je sovražni strup in ost,
Nobeden ni ne v bitvi ne v posveti
Znal kakor ti, Mazepa, zmir zadeti.

Na zemlji vsi prestrani, širni jako,
Od Aleksandra do današnih dni,
Ne najdem dveh ubranih krasno tako,
Kot sta vi dva, Bucefal tvoj in ti,
Vseh konj'kov čast premeni se v opako,
Kjer dirjanje se tebi treba zdi!
Na to Mazepa: Delja ni velika
Do tje, kjer mi izrasla je ta dika.

In kralj potem: Razloži to bolj jasno,
Ti jahanja učil si se lepó
Mazepa reče: Bo za tu prekasno,
Imamo še koračiti trdó,
Scer paziti v okrogu pravočasno,
Sovražnika veliko je strašnó,
Prej ko rešivna nas objame senca
Derečiga na levi Borostenca.

In spanja vam potreba je velika,
Jaz mislim straža biti vam ta čas
In trumi vsi. — Al mene hudo mika,
Pristavi kralj, da slišim bazne glas,
Dosežem tak, da saj dremote slika
Počitka mi pokaže v delji kras,
Sedaj zbujen sem tako še, da spanje
Za mene je le prazna želja, sanje!

Torej se zgodi! — V to namembo glavno
Je misliti let šestdeset nazaj,
Dosegel bil sem dvajset godov ravno,
Jan Kazimir vladar je bil tedaj,
Dvorančič jaz, mu služil sem pripravno,
Krepak in zvest, pogumen, živ strežaj,