Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/315

Ki prvikrat posluša, se ne brani
Poslušati enako drugikrat,
Saj niso led, al hlodi otesani,
Kak rahel bran še ne bodeč osat,
Občutki njih ne z jeklom zakovani,
Da bilo bi se trde borbe bat';
Vse jih zbudí, kar mahoma zablisne,
In kar zadene, se globoko vtisne.

Sem ljubil in sem ljubljen bil protivno;
Vam, pravijo, da znana ni ljubav,
Če je to res, kar reče se le skrivno,
Govor pokrajšam zvitih let oprav,
Bo zdelo Vam se abotno in divno,
Pa včas ni moč zatreti vseh nastav,
Al tak po Vaše, želje vse vkrotiti,
In zraven še vladár narodom biti.

Vladar sem bil čez vrste trum stotérne,
Ki vrele skup na rahli moj so klic,
Ko da bi čule trombe glas večérne.
Al da veljá poljub le mladih lic,
Vršele v smrt in tuge neizmérne,
Ne zmenši se za plesk in lesk petic,
Čez mene pak in srce zamotano
Mi ni močí najmanjši bilo dano.

Sem ljubil jo in ljubljen bil sem tudi;
Ta reč je lepa, sladka, rajska vsa,
Le škoda, da v najslajšem konc jo zgrudi;
Skrivaj sva se v nje senčnici sešla;
In sreče slast, ki tam se mi prebudi,
Bil upanja je cvet najvišjega,
Vsi dnevi skup, poprej, poslej opazni,
V primeri tej so nič, so hlap le prazni.

Ta ura sama, gola in edina,
Je vredna več ko vse preteklih let,
Od prvih dôb veselega spomina,
Do zdaj ko jih je skor devetdeset.
Ukrajno celo, kar ji je lastnina,
Vse dal bi rad, doseči srečo spet,
Na zemlji tej ničesar ne imeti,
To uro pak le enkrat še živeti!

Dvorančič biti, ki mu sreča dala
Ni druzega ko srca up in žar,
Ki ni imel ne zlata ne korala,