Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/317

Je zginula ko zraka dihljej prazen
Al sladkih sanj razpihnena prikazen.

Kak bil o tem je zdeten knez razkačen,
Sodite iz enacih zgodovin,
Je čutil, da do živega je stlačen,
Najbolj ga žgal ostudni je spomin,
Nevaren zlo, da tak primerljej spačen
Čistosti je prihodnih rodovin,
Ker nekokrat se ženi tak' prilizne,
Nasledbe da navadni tek — pregrizne.

Najvišji bil je svôga pokolenja,
Ohol je štel za prvega se sam,
Sodivši vsak, da ga enako cenja,
Clo jaz, ki bil sem cvet mu votlih klam;
Da! kaki kralj, al car, visoka tenja,
To vzel bi bil za slave svitli pram,
Pa sluga le, dvorančič, revna šlapa —
Je glavi tej — preredka bila kapa.

Zarjove knez: Aló, divjak naj pride!
Pripeljeta ga ročno hlapca dva,
Postava res — še zdaj me strah obide —
Sirov Tatar, z Ukrajne prav domá,
Da konjska vsa lepota v njem se snide,
Bi sodil vsak, ki zdaj bi gledal ga,
Kraj Pegaza bi nič ga ne strašilo,
O tem bi clo se več ne govorilo.

Ko da bi misli zračne repetavke
Prirasene na bedrih bi imel,
Ni čutil še nikake priganjavke,
Ostrog in spon in ujzde ni poznal,
Nedavno vjet v izprežene nastavke
Je v knežki grad iz delje gnan prišel,
Ko jelen plah, močan, srdit, razkačen,
Da bil je tak nenadoma zasačen.

Puhaje žar, ko šet sta rep in griva,
Platí nosnic razširjene v obroč,
Openjen vès, na zadnih skor le biva,
Pred mano ljut se spenja ceptajoč;
Z vezili me nebrojnim družba kriva
Na hrbet mu priveže pa vso moč.
Ter z bičem — švrk! — in šla sva kakor strela;
Viharja piš bi bila prehitela.