II.
In dalej vršiva nenehoma v dir,
Ni bilo zagledati kamo je tir,
Daniti je ravno pričenjalo se,
Konj hujši, in hujši, in hujši vrè!
Človeškega grla posledni glas,
Potem ko zadrgnen je zadni opas,
Je divje poruge hrohot le bil,
Ki pust je po zraku za mano donil,
In skoz ropotanja omotično zmes
Prinese mi veter do mojih ušes.
Togote se vijem in britkih muk,
Ter grizem vezala o sklepih ruk,
Ki hrbet ožuljen preojstro mi
Na konja razježeno grivo tiší.
Nekoliko nagnjen na levi kraj
Jim tulim preklimbe in rotbe nazaj.
Kopita ropot pa je glas prevzel,
Da slišali niso, kar besno sem klel.
Je bilo mi žal, ker me mikalo je,
Gospodu in hlapcu povrniti vse.
Poznejši sicer sem pobotal to,
Kar nam se ob času že skazalo bo.
Sedaj le naprej moj konj in jez,
Naprej na perutah viharja ples!
Pohištva človeške, vse zvezdice nad,
Vsi travniki, njive ostanejo zad;
Vršiva ko v noči se severni svit
Švigaje na nebu zagleda očit,
Ni mesta v okrogu, ne sel, ne vasí,
Le pusta planjava o nama leží,
Omejena z gozdom temotnim spred,
Po brdih pa gradov razpadenih sled,
Sezidanih dôbe nekdajnih zmot,
Ko so ropotali Tatari ondot.
Živečih ni bilo ne tenje sledú,
Pred letom so Turki razsajali tù,
Razpahali travnike, njive, ograd,
Razdjali pridelke, potrli zasad.
Nebó je oblačno, obzor je siv,
Kak pihljej žaluje le malo živ,
Zdihaje bi bil odgovarjal zdej,
Pa šla sva ko strela naprej, naprej,
Ni bilo za zdih, ne molitev močí,
Na grivo razježeno s curki cedí
