vere in turkomanskiga plemena za skrivniga dvorskiga ključarja imel, kterimu je vodstvo černih skoplencov izročeno bilo. Po imenu se mu je Hasan, po imenitni službi njegovi pa Kizlaraga reklo. Bil je mož mogočen, bogat, prevzeten, častigladniga, zavistniga, do zadnje žile strupeniga sercá. Čednost, urnost, lepota in sreča našiga Lamprina so ga grozno v hudobno dušo pêkle. Prijazne besede, s-kterimi je Sultan sploh Lamprina nagovarjal, so bile ojstre britve za serce njegovo. Bal se je, de bi ga sčasama ta priden in izobražen mladeneč v cesarski milosti ne prehitel. Zatoraj neprejenljivo misli, kakó bi mu škodo naklonil in cesarsko ljubezen odvernil. Tode kaj se zgodí? Hasan Kizlaraga se Sultanu Selimu nekidan neizrečeno zameri. S kakim djanjem ali opušanjem, nismo zvediti mogli. Sultan o temu ni govoril. Rečene stare bukve nam toliko razodenejo, de se je Sultan grozno razserdil, de je Hasana v hipu iz službe djati, njemu vse premoženje vzeti, ter iz Carigrada spoditi zapovedal. Hasanov obup in trud in stok so bili zastonj, zastonj vse prošnje njegovih prijatlov. Otetbe za Jijega kar več upati ni bilo. Zdaj se Lamprin h jeznimu cesarju poda, prosi in prosi tako milo, serčno in tako dolgo, de njegovo serce popolnama vtolaži ino v korist nesrečniga Hasana gane. Sultan odpusti, pri ti priložnosti pa reče našimu Lamprinu te pomenljive besede: »Zarad tvoje čiste duše, zarad tvoje lepe prošnje, zarad milosti moje do tebe prizanesem in pozabim Ti pa ne pozabi mojiga svarjenja in se vari te hudobne kače, de te za plačilo v persi ne piči«.
Bajram, zapovedani turški tridanjski praznik, se bliža. V Saraju je nenavadno gibanje. Kizlaraga, po zaslugah našiga Lamprina v cesarski milosti ohranjen ino v službi poterjen, stojí na vratih cesarskiga harema in zapoveduje na levo in pravo. Očitno je veliko opravila. Dvor in ulica so polne černih in belih evnuhov, sužnih in drugih postrežnikov. Brez prenehanja se donaša neprecenlivo blago v skrinjah slonokostenih in zlatih posodah, ter spravlja se v nar lepši hišo celiga Carigrada, v nar imenitniši zidovje čudopolniga harema. Ni ga jezika, de bi izrekel neznano bogastvo kašmirskega ogrinala, kinežke svile, sibirske kožuhovne, arabskiga kadila, dragiga kamenja, blišečih diamantov in snežnobelih biserov, ko zdaj se tukaj druži v okinčenje ene umerjoče osobe. Po hiši se suče Kehaja Khaduna, vikši pazlivka cesarskiga ženstva, ter zapoveduje, kam in kako se vse vred postaviti ima. Mudí se; pred prazmkam mora vse olišpano biti, kakor poslopje nar bogatejši kraljice, kakor stan nar krasniši cesarske neveste, kér nameneno je v dar Tamulii, izvoljeni prijatlici mogočniga Sultana, neizmerno bogatiga Selima. Petdeset odalísk, lepih mladih sužnih deklic, je v postrežbo nove gospodinje pripravljenih. O gromenju carigraškiga strelarstva pride pervi bajramski dan in Tamulija stopi v svoje novo domovje. Roža in limbar se skrijeta pred njeno lepoto; naše pero omaga popisati jo.
O molitvi, gostovanju in prenašanju neskončnih daril steče
