Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/324

Na nebu je sonce! — Iz pustih samot,
Ki bile svedočbe so mojih strahot,
Je javno veseli, prijetniši dan
Razvil zagrinjala ovirek neslan.
Pa kaj mi pomaga da gledam okrog?
Tù ni razodeti ne znamenja nog
Človeških al druzih živečih stvarí,
Besede — da! zvuka zaslišati ni;
Ni tičice bilo, ne žužka ondot,
Clo zrak mi le rahloma veje nasprot.
Tak' se omahuje veliko še vrst,
Ko tenki v močvirji al travniku trst,
Stokaje moj veli nosivec sedej
Po goli samoti naprej in naprej.

Naenkrat, ko tako me tare obup,
Se zdi mi restanja de sliši se hrup
Smerečja iz bližnega temnih gošav.
Je veter, ki piha iz daljnih dobrav?
O ne! Tam iz hoste pridirja v kolop
Vrtivši se čudno razmršeni trop,
Naprej se poganja, ni daleko proč,
Zavpiti poskušam, ni bilo mi moč.
In hujši in hujši in bližji vrší, —
Kdo nek te divjake za ujzde drží?
Čez tisoč konj in ne konj'ka na njih,
Z repino igraje poveterja pih,
Nosnice široke ne vajene del,
Ne stiska čeljustja jim brzdni ocel,
Železo ni tikalo prostih kopit, —
Tak sleherni jim je ovirek še skrit.

Čez tisoč konj slobodnih navad,
Kot morsko valovje ne pazi ograd,
Se bližajo gromno dirjaje sedaj,
Ko da bi pozdraviti mislili naj'.
To videnje vkrepi divjaku močí,
Strmí, se ozira, nasprot se spustí,
Pojenja — pospeši — medló zarestá —
Se dvakrat omahne — in treši na tlá. —
Tu gaga zdihaje, oči so ko sklen,
Sklepovje čadivno, trohljivosti plen. —
In tako posledni sprehod je strašan
Bil krepkega môga Tatara končan.

Kónj trop se približa, ga vidi na tleh,
Na hrbtu pa mene že smrti v zobéh,
Se vstavi. — Strmijo vsi, puhajo v zrak,