Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/332

Tak je bedak, ki mislil je izredno,
V poginu môm speljati srd in črt,
Me vreči smet v obupanje posledno,
V sramoto, muko, taro, vidno smrt,
Pokazal pot mi na prestol nevedno,
Iz resja djal me na cveteči vrt.
Nikdar tedaj obupati na sveti,
Vsi znajo se spolniti nam obeti!

Opravki šli so gladko, vse po volji,
Je vladala ljubezen, ne ukaz,
Vsak cenil se občinstva toljko bolji,
Kar urniše dopolnil je oglas,
Jaz trudil se, in zmiraj prej ko moli,
Razjasniti potrebnemu obraz,
Ukrajni res tedaj se je godilo,
O vladi kot Saturnovi je bilo.

Nastopi kres; Jovana svetek znani,
V Ukrajni pa posebno praznovan,
Moj god je to, tedaj pri meni zbrani
So bili vsi činovniki ta dan,
Voditelji, glavarji, kapitani,
Veljakov kar le ima jih ta stran,
Veseli smo, pogumno vneti bili,
Bokalov več ko vada je spraznili.

Na vse platí se suče govorenje,
O dirku bil je mojemu spomin,
Izusti vsak po svojem vidu zdenje,
Pristavši, da še ni dovršen čin,
Nazadne pak je bilo občno mnenje,
Da ravno vdarla ura je vrnin,
Le rečem naj, Ukrajne vsi sinovi,
Tak peš ko jež, so v sledbo mi gotovi.

Jim rečem jaz: Prijatli, vsem je znano,
Da prišel sem nerad in kako k vam,
Prospešno scer je bilo vse speljano;
Pa velik dolg poplačati imam,
Do dôbe te mi bilo ni še dano,
Pobotati s tiranom strah in sram.
Sedaj je čas vrniti vse prejeto,
Da pomni rod kozakovo osveto.

Tak bo od nas potomstvo govorilo,
Se veselil nad nami vnuka vnuk,
Ker zmaganje nam ni najvišji bilo;