dati imela? Enajst let se nista vidila, in ob času prisilene ločitve oba otroka bila. De sta v sercu veri svojih staršev zvesta, in zgoli čista kristjana ostala, mahomedanjskiga zakona le na videz, le po sili se poprijela, de do ničesar take žive želje nimata, kakor znebiti se takó sitniga moranja, ino te strašne imenitnosti, v ktero ju je čudna osoda zapledla, sta si na nagloma povedala, ter zgovorila se, de nju bližne žlahte živa duša zvediti ne sme, kér po šegi, v Saraju takrat vladajoči, takó bližni žlahtniki so brez odloga mogli ločeni biti. To sklenivši Tamulija krasno svoje lice zakrije, urno odide, in kakor lahka senčica v skrivne svoje izbe zgine.
Zdej so našimu Lamprinu krasni dnevi čiste zadovoljnosti v Saraju iztočniga veličanstva, v hiši ljubeznive njegove sestrice tekli. K spolnenju sreče njegoviga serca mu gotovo ničesar ni manjkalo. Res mu je včasi bilo, kakor de bi ga nekakošne odljudne osobe zalezovale. Večkrat je obraze ženskiga in možkiga spola srečal, kjer bi bil nar manj mislil. Tode na čistost svojih namemb gledavši, ino svest si cesarske ljubezni in milosti, se je le malo za vse to menil.
Kratkim uram enako mu je mesec za mescam pretekel, zima mine ino zopet se bližajo bajramski prazniki. Zdaj Lamprin po primerleju od nekiga na novo v Korciri vjetiga roba zvé, de so mu starši od velike žalosti pomerli. Živo ganjen brez odloga priložnosti iše in jo najde, z drago svojo sestrico govoriti. Strašno žalostna je ona bila ob taki grozni novici. Solze se ji s curkam po licu vlijejo. Lamprin jo ljubeznivo prime za roko ter jo tolaži, kolikor mu je njegova lastna žalost pripustila. Tak tolaživši in pogovarjavši se zaslišita v bližnih odpertih stanicah nekako naglo šumenje. Kakor bi trenil, Tamulija v svoje izbice zgine. Lamprin se po glasu ozrè ino vidi v mraku večerne ure iz tretje stanice dva visoka možaka zmuzniti se. Zadniga spozná — bil je Hasan Kizlaraga.
Nepokojna strašna noč je po ti prigodbi za našiga Lamprina sledila. Žalost po zgubljenih starših ga je v sercu stiskala. Strah ga je zastran ljubeznive sestrice obhajal, ker je prevdaril, de bi njeno obnašanje proti njemu po turški šegi in pameti znalo za veliko pregreho vzeto biti. Če ga je velikiga truda za kako trenutje spanje posililo, so mu koj strašne sanje kri vnemati začele. Zdelo se mu je, de nekaka grozna kača z lepim zelenim grebenam in gorečim žrelam za njim skače in ga po celim Saráju od stanice do stanice podí. Tak se mu za miglej stisnene obervi v hujši britkosti zopet odprejo, in komaj zor prihodnjiga dneva, to je, perviga bajramskiga praznika, pričakuje.
Dan se zazná, navadna ura bije, Lamprin se hitro napravi in se iz svojiga prebivališa v harem podati hití, serčno želevši, berž ko bi mogoče bilo, z ljubeznivo svojo sestrico govoriti. Ker se naglo vratam harema bliža, mu zakriči stotnik černih evnuhov z divjim glasam nasprot: »Proč! Ti nimaš opravila v cesarskim
