Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/341

Zdaj ko pripelje voz domu,
Prav blizo svoje koče,
Nezgoda ga zadene tu,
Na tla mu konj zropoče.
Clo nepreviden bil je pad,
Privezan kropko konj od zad,
In tak — si rep izdere.

Tu, brate, konja pripeljam!
Zahvale vnet sim prave,
Ne pregleduj ga tu in tam,
Vse ude ima zdrave;
Je čeden, čist, rejen in lep,
Ne manjka nič; — le samo rep,
Le rep — se mu je zmuznul.

Ne vganja šala se z menoj,
Na to un jezno reče,
Ak mi ne plačaš konja koj,
Ti klaverno poteče.
Zagodel bo ti drugi glas
Šemjaka na sodivni bas,
Le z mano pred sodnika.

Ubozimu, ki sliši to,
Prijetna ni ta cesta,
Pa ker mu vse naskriž je šlo,
Se vpoti z njim, in gresta.
Pospešita naprej, naprej
Do kerčme; ravno čas je zdej,
Ko vse hití k obedu.

Bogatimu nanosi se,
Kar drago je in sladno,
Z njim jé oštir kot šega je,
Ubogi zeha gladno;
Se vleže na visoko klop,
De glad prespi, za želje top,
Ker nema v žepu cvenka.

Pa glad, se ve, je siten gost,
Senj muhe včasih snuje,
Mirú ne da prisiljen post,
Mermrati tud ju čuje;
Popravlja tu in tam berlog,
Nevkretno se vertí okrog,
Nakrat — zvalí se v zibel.