Živino ko je v stajo del,
Nakladel je obilno,
Denarje ravno šteti jel,
Hlapčon priteče silno:
Kar kazal si, le berž mi daj,
Ja moram urno v grad nazaj,
Naštej mi tri sto rublov!
Kaj? tri sto rublov! hm, kuku!
Ne da se to sejati!
Ta kamen le sim kazal mu,
Čem ti v spomín ga dati.
Rotil sim se in to strašnó,
Ak sodba mi protivna bo,
S tim kamnam de ga vbijem.
Ta kamen pošle ti, gospod!
In zraven je izrekel:
Ak bil bi sodil mu nasprot,
Te v smert bi s tem bil spekel.
Šemjaka kihne, herkne zlo:
Čast Bogu, de je tako šlo,
Ne hujši — — slava Bogu!
Zvezdni vtrinki.
Če kdo na pót iz doma gre,
Se ve, ga ni domá,
Ko v zimi vetri zlo veršé
Slovó merčes nam da.
Mlad hlapček, dokler sam je bil,
Je grozno bil ji všeč,
Pa grajski lovec osvojíl
Namah je miglej sreč.
Potem naletnik uzme koj,
Ko pride, tico v last;
Ni čuda, de soditel moj
Doseže tudi čast.
Pa dojde v selo lep husar,
Je vneta zanj nahip:
„Kar bilo je, mi več ni mar,
Ta mojih želj je kip!"
Je kip? — — — Je vse obris enak
Sosebne sorte ti?
S to jopico naskriž siksak,
