In strašnim berkamí?
Ta zvezda hipno vterne se,
Tak zgine z upam svit,
Prej ko razcimi radost, je
Z obupam plod pokrit.
Privihra zime srepi mraz,
Spasitelja želiš,
Ti voši srečo vsak iz nas,
Supruga ne dobíš.
Tak obsediš — zberanja v sled,
Pa k sreči sama ne;
Divic postarnih brojni red
Cvetnejši vsak dan je.
Stric Anzelmo.
I.
Bil čaranja um je v Toledi cveteč,
Drugot ko na zemlji ni bilo ga več;
Slovíl je v okrogu učen modrijan,
Ki bil pod imenam — „Iglano" — je znan.
V muzeju nekdaj med orodjem sedí,
Prevdarja pazljivo natvorne močí,
Približa pohlevno duhoven se prost,
Anzelmo, mu stričnik, pa malokdaj gost.
Anzelmo! moj striček! kak čudno, aj, aj!
Kaj nek vas prisili do mene nazaj?
Iskali sicer ste — le v gostim si cest,
Opomnula redko je žlahto vam vest.
Nikar po nedolžnim me kriviti, stric,
Ne zabite v sodbi o meni pravic;
Le spoštovanje deržalo do zdaj
Od zvezde tak svitle je mene nazaj.
V tim sercu veselja je vriskalo vse,
Ko slava se vaša razlegala je,
Soglasno sim ukal z drugimi vred:
On celimu svetu je bister izgled.
Vsa Španija vpije, Evropa kričí:
Enakiga bilo na svetu še ni,
