Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/347

Čarovnik mogočen, premoder o tem,
Tak on ukazuje zarotenju vsem.

Je skrivnih kreposti in znanja zaklad,
Po temu do verha, po unih ne zad,
Tak dike koren je, veljave dokaz,
In čednosti vsake na zemlji obraz.

Pa nekdo — je temu govoril nasprot,
Možá, ki deržava ga slavi povsot,
Je britko on grajal, in ravno to je,
Kar vedno me v sercu do živiga žge.

Je rekel: Pa kdo mi razjasni oblak,
Če vaš čudodelnik je v istini tak,
Zakaj ne pomogne Anzelmu nikir,
Svôm verlimu stricu? ta v revah je zmir.

Kaj rekli pa vi ste, če prašati smem,
Na tožbo strupeno, na ojster problem?
Obnašanje vaše de bo mi razgled,
Ste stali mi v bran, ko je grajal izmet?

Kje bilo mogoče je? Tužno sim stal,
Navodbo prilično toživcu dajal,
Do gerla zavit razcunjen v ovoj,
Priloži v dokaz de „ad akta" me koj.

Vas prašam, le malo precenite me,
Če v grobu že sličen mi vidil se je
Raztergan berač? popravite sram!
Vas tudi zadene, tak rekli so tam.

Prebendo za mene! škofijski klobuk!
Pomozi hudič vam, peklenski al čuk,
Se vama zapišem obema od zdaj
S telesam in dušo na vekomaj.

Polagoma, striček! počas! — Vam povem,
Kar znam je od Boga, zanesti se smem,
Od Boga, razumite! on mi je dal,
S hudičam i vražmi se nisim pečal.

Od Boga, se ve de! — sim djal se mi zdi!
Le glad iz trebuha narobe kriči.
Pomozite k cvenku mi z Bogam petic,
In štejte na mene v potrebi, moj stric!