svetišu«. Kakor grom iz jasniga neba ga zadene ta glas. Urno se oberne in stoječih nog se proti cesarskimu poslopju na pot podá. Na stopalnicah ga sreča Kebaja Khaduna in mu reče: »Prijatel, verni se! Sultana za tebe ni domá. Njih visokost dovolj iti hočejo, de v svojih stanicah počakaš, kaj se zgoditi ima«.
Čuden razloček med bajramskimi prazniki lanjskiga in tekočiga leta! Kaj za Boga pomeni ta britka tesnota cesarskiga Sarája, enaka gromonosni soparnici pred strašno nevihto in pogubljivo točo? Vse je tiho, vse je osupneno, ni veselja, ni radosti, ni gostovanja, ni cesarskih daril. Sultan se ne prikaže, nobeden ga ne Vidi, skor se ne vé, ali je živ ali je mertev. Vse oprašuje, vse glave ziblje, vse rame stiska, povedati nihče ničesar ne vé. Takó preteče pervi, takó preteče drugi bajramski dan. Tretjiga dneva se vidi tu in tam skrivno pomenkvanje bližnih prijatlov, tu in tam se sliši šeptanje, se vpazi pomenljivo kimanje, se začnejo razglasovati čudne novice. Sultan je bolan, reče eden — strašno je razserden, reče drugi — v žalosti je plakal, clo reče tretji. V tim so si vsi glasi enaki, de se po praznikih grozne reči zgoditi imajo.
Govorí se, de je Sultan imenitno osobo svojiga harema v neznani pregrehi zapazil, ker je ravno z razkritim obrazam nekiga cesarskiga služabnika objemala, de je dvajset odalísk njene pregrehe deležnih, de vse te v cule zašite v černo morje z gospodinjo vred veržene bodo. Govori se dalje, de se je Sultan zarotil, nesrečniga služabnika koj po praznikih zverinam svojiga zverinjaka raztergati dati, ter de je ukazal, nar hujšiga iz Afrike pripeljaniga risa tri dni postiti in stradati, potem pa obilno z močnim žganjem napojiti. Nekteri so clo terdili, de so vikšiga vratarja cesarskih zverinjakov o večernimu mraku tretjiga praznika k Sultanu iti vidili, in de je gotovo že v tem njegove zapovedi prejel. To in več takiga se je govorilo, in od hiše do hiše, od stana do stana, od izbe do izbe širilo. Kaka groza, kaki strah, kake britke misli te dobe oplašeniga Lamprina v samotnih stanicah stiskajo, moramo lastnimu premišlevanju naših bravcov prepustiti.
Bajram mine. Perviga jutra po praznikih Sultan Lamprina poklicati da. Mraz in žar šineta temu v žile, ker neki černi pertlikavec v njegovo stanico stopi in mu gospodovo povelje razodene. Brez odloga vendar teče v cesarsko poslopje in s trepečim sercam hipoma v mali izbici stojí, iz ktere tri dele sveta goreče strele zadevajo. Okna so zagernene, takó de je clo temnotna, in Lamprin na pervi hip skor ničesar razločiti ne more. Nekaj trenutij je vse tiho, potém Sultan po navadi s krepko razločno besedo pregovori: »Pojdi do zverinjaka v Bujukdere, ter prašaj vratarje, če je ris napitan — hodi!« Lamprin bi imel toliko povedati. Sultana pogleda — opazi, de nista sama. V oboku zakritiga okna stoji Hasan Kizlaraga z veselo bleščečim obrazam. Lamprin ga spozna in začeta beseda omaga v persih njegovih.
