Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/352

Dozdanjih milostnikov mlajši pajdaš,
Ti v djanju verteti izverstno se znaš!
Od zgorej ne mami te milosti blesk,
Zunajni ne vstraši viharja te tresk!

Sebično korači, po slavi hlepeč,
Od klanca do klanca pot vozko stermeč,
In tak se mu doba veselo vertí,
De nikdar Iglanota spomnul se ni.

Enkrat ker ob oknu zanikerno kar
On gledal je v sonca zapadniga žar,
Zlovoljen, raztresen, zamišljen je bil,
Tak pred-se v oblake očesa vertil.

Stopinje nenadoma glasijo se,
Stebrovje v somraku na vhodu je še,
On gleda pazljivo pobarvan na tlak,
Iglano nastopi ko zgine somrak.

In ker ga zagleda na pragu že vrat,
Zbudí mu zaup se in groza nakrat,
Skor trese se, misli: Ta pride mi vprek!
Ki moje prigodbe uraduje tek.

Primerljej ko čudni prevdari na máh
Se bliža mu naglo zatíraje strah,
Pozdravi prijazno, se zlo veselí,
Ter krilatih tako besed govorí:

Ti dojdeš — na sina opomniti me,
Spodbadati, striček, moj ljubi, kaj ne?
Pa tega ni treba, je jasna ta stvar,
Ja svoje obljube ne zabim nikdar!

Kar meni je dano, le vi ste izvir,
Od vas je imetje, pospešenje, mir,
Vsim svetu oznanim izrekši na glas,
Zaúpanja kako de nimate v nas?

Za mojo ti srečo živahno si vnet,
Od tvoje ljubezni previdno objet
Sim dnevno po tebi darove prejel,
Le eno, moj striček, si slabo zadel.

Si mislil me djati visoki na kraj,
V izgled za prihodne, in blagor za zdaj,