Oj, oj! se oglasi Iglano mu v prek,
Dovolj! — in preveč teh nemarnih izrek.
V orehu pa koliko jedra bo v tem,
Ob koncu prigodbe, ja mislim, de zvem.
Vam kardinal malenkost je kar,
Vam papež dozdeva se važniši stvar.
Poskusimo urno, poskusiva to,
Po vašimu mnenju dogodi se clo.
On dvigne desnico, grozivši mu skor,
Jo suče po zraku in doli in gor:
„Sic hocus pa pocus in šibolet!
Ta tma ko se zjasni svitlejši bo spet!"
Ga gleda Anzelmo, in diha jedvá,
Ko kter, ki ga merzlica ljuto mektá;
Čaroba prevmra ko mimo gredoč,
Anzelmo zbudí se, temotna je noč,
IV.
Odprejo se vrata, in upanje vsih,
Anzelmo, že papež, primaha iz njih;
Veselja in radosti suče se Rim,
On bil posvečen je v zadostenje vsim.
Potem iz višave za sleherno stvar
On „urbi et orbi" da blagora dar,
Visoki svetosti, se ve, de nakrat
Uklanja keršanstva čveterna se plat.
Poslanci prispejo iz daljnih strani
Cesarjev in kraljev, veljavnih ljudí,
De trojno ovenčan vladar jim svetá
Presveto nožico poljubiti da.
Odsihmal mu svet je le vatikan,
Pustivši skerbí, opravila na stran,
Uživa življenja prijetniga svit
Prostora v tesnobi, v ki varno je skrit.
Obedi so sladki, blazina mehká,
Strežaj ko vertavka se sukati zna,
V opravkih je stregel mu zvit kardinal,
Ki gladko je brati in pisati znal.
